Med cesto in nebom

V Galeriji Ivana Groharja je na ogled razstava del akademskega slikarja Janeza Hafnerja. Zapisal se je škofjeloški krajini.

Pravzaprav sem kakšno vašo sliko pričakoval na razstavi Loška krajina v podobah zapisana, ki je na ogled v Galeriji Loškega gradu.

»Niste edini takega mnenja. Trenutna razstava na Škofjeloškem gradu je nestrokovno selekcionirana in neustrezno postavljena. Nepomembne razglednice in risbe zavzemajo prekvalitetne dele stene. Katalog k razstavi je pravo nasprotje, knjiga je lepa, pregledna, temeljita, razgibana, enotna, z dobrimi teksti in majhno napakico. Kdo že manjka?«

Vaše, krajine Med cesto in nebom, kot jih je v naslov razstave zaobjela kustodinja Barbara Sterle Vurnik, bodo vendarle na ogled do sredine maja v »groharici«. Kako ste izbirali za razstavo?

»Pomirjen sem z neudeležbo na razstavi, v taki postavitvi pač ni težko umanjkati, škoda pa je kataloga, ki ima vendarle trajnejšo vrednost. Sem pa zadovoljen z dobrim odzivom na mojo razstavo v Groharjevi galeriji. Predstavljam v glavnem dela iz obdobja zadnjih dveh let, le štirje akrili na tekstilu v prvem galerijskem prostoru so starejšega datuma, iz leta 2003. Slike, ki je najbolj sveža, saj je naslikana nekaj dni pred razstavo, sicer še nisem »prespal«, a sem sedaj kar zadovoljen z njo, saj na neki način povezuje skupaj celotno razstavo.«

Krajina je že iz študijskih let vaš osrednji slikarski motiv, od katerega ne odstopate …

»Iz krajine sem tudi diplomiral in je v resnici neka rdeča nit mojega likovnega ustvarjanja. Razen nekaj let, ko sem se bolj posvečal figuri, sem vseskozi bil zvest krajini, pa naj gre to za klasično slikanje ali pa grafiko. Ne vem, mogoče na to vpliva tudi okolje, v katerem živim. Doma sem le streljaj od krajev, kjer je Jakopič slikal breze, hkrati pa je bilo zame v nekem obdobju, tega naj sicer ne bi rekel, tudi edino pravo slikarstvo. Kar nekako zdrsel sem v upodabljanje okolice, naj bo to pogled iz domačega okna, na cesto, ki se vije skozi dolino, bencinski servis v Brodeh na primer… Običajno s seboj nosim fotoaparat in z njim beležim motive, kjer koli sem pač na poti. Nekatere izmed njih potem izberem za sliko. In konec koncev, Slovenci smo moderno slikarstvo vzgojili na krajini in ne figuri.«

Je značilna izstopajoča barvitost želja predvsem tehnični element znotraj likovnega ali s tem želite vzbuditi pri gledalcu tudi druge učinke?

»Sicer ne želim preveč kričečih barv, poskušam biti zmeren. Hočem pa, da slika skozi barvitost dobi neko moč. Slika, ki jo gledam, mi mora vračati pogled. Slika mora žarčiti.«

Ob tem v mehke linije, značilne za naravo, vključujete forme, ki nekako stojijo v svoji trdni, skorajda geometrijski zasnovi …

»V slike vedno bolj uvajam nekakšen red. Razmerja na sliki med mehkimi in trdnejšimi linijami uravnavam z barvo in potezo. Mestoma gre za neosebno črto, drugič za trdno potezo.«

Kot likovni pedagog delujete v Osnovni šoli Železniki. Kako združujete obe plati slikarskega poklica?

»Zaposlil sem se takoj po akademiji. Delo pedagoga mi namreč zagotavlja preživetje, hkrati pa pri delu z mladimi izredno uživam. Vedno znova odkrivam nove talente. Je pa res, da sem včasih slikal, naslednjo uro pa že učil. Danes je to težje, saj so otroci postali zahtevnejši. Še vedno pa najdem prave trenutke, ki so namenjeni samo mojemu lastnemu ustvarjanju.«

V kateri smeri razmišljate o vaši slikarski prihodnosti?

»Imam zagon in mislim, da je pred menoj še veliko del. Ne mislim popuščati geometriji, skozi katero pa hkrati tudi izpostavljam organskost, poetičnost. Skratka, misliti realistično, slikati abstraktno.«