S pasijonom smo krenili na pot

Besedilo: Objave Občine Škofja Loka
ponedeljek, 28. april 2008 / 06:00

Marca je strokovni svet za uprizoritev Škofjeloškega pasijona za režiserja izbral Boruta Gartnerja. Režiser ljubiteljskih gledališč je na odrih navzoč že dobri dve desetletji.

Sodelovali ste že pri prvi uprizoritvi Škofjeloškega pasijona. Kako se spominjate takratnega dela?

»Začelo se je že leta 1997, ko smo se na željo občine, ki je načrtovala uprizoritev Škofjeloškega pasijona, zbrali na sestanku. Takrat sem se s Škofjeloškim pasijonom prvič seznanil. Nato naj bi izbrali režiserja. Nikoli ne bom pozabil, kako je vstal Marjan Kokalj, majhen in droben študent, in dejal: jaz bom to režiral. Tako kot jaz so verjetno tudi mnogi drugi mislili, da ne bo zmogel. Pa smo imeli pozneje priložnost videti, kako pomembno delo je opravil. Še vedno čutim, da je to Marjanov pasijon. Zapustil je dragocene zapiske, po katerih se bomo lahko ozirali pri pripravi sedanje uprizoritve. Sicer pa imava še vedno stike. Čeprav sedaj študira v Rimu, je Marjan v duhu še vedno tukaj in upam, da bodo to občutili tudi vsi, ki bodo sodelovali pri pasijonu. Pustil je izjemno karizmo. KO je Marjan Kokalj leta 1998. zbiral igralce za Škofjeloški pasijon, je prišel tudi v Reteče, kjer sem sodeloval v KUD Janko Krmelj Reteče–Gorenja vas. Tedaj sem tam režiral tri igre, sprejel pa tudi dodatno obveznost zbiranja igralcev za pasijon. Čutil sem, da je treba človeka pri tem podpreti. Delo pri pasijonu naju je zbližalo, ljudsko in ljubiteljsko gledališče nama je skupno, spoprijateljila sva se in očitno je v meni odkril še druge kvalitete. Ponudil mi je vodenje enega od štirih prizorišč pri pasijonu, skupaj s strokovnjaki sem se ukvarjal z lučjo in tonom. To najino prijateljstvo še traja in se poglablja.«

Kako ste v preteklosti spremljali zaplete, ki so se pletli okoli Škofjeloškega pasijona?

»Škofjeloški pasijon je gledališka predstava, ki se je je morda držala miselnost, češ to pa delajo »ta črni«. Mislim, da tak odnos ni smiseln. Škofjeloški pasijon bi morali čutiti kot bogato kulturno dediščino, s katero se lahko postavljamo pred drugimi, s čimer se povečuje naš nacionalni ponos, kar bi morali sprejeti za svoje. Toda politika je pač politika in če se je v tistem času nagibala tako, da je močnejša stran nasprotovala uprizoritvi pasijona, je to pač tako bilo. Skupaj z drugimi pasijonci in strokovnjaki (denimo Marjanom Kokaljem, Markom Marinom, Tadejo Primožič …) smo si prizadevali, da bi odprli oči tudi drugemu delu takratnega občinskega sveta, ki je pasijonu nasprotoval. Bojim se, da posamezniki Škofjeloški pasijon zamenjujejo z nogometno žogo, ki jo lahko brcneš kamorkoli in kadarkoli. Zoper to sem tedaj ostro nastopil. Dobil sem občutek, da se je treba postaviti na čelo krasnih ljudi, ki so delali Škofjeloški pasijon, in jih braniti. Danes pa menim, da je pasijon kot neka jadrnica, ki mora razpreti svoja jadra takrat, ko piha pravi veter. In sedaj čutim, da je pravi.«

Škofjeloški pasijon je velik projekt z ogromnim številom ljudi, med njimi tudi konjenikov … Kako se ga boste lotili ob dejstvu, da siceršnje vaše uprizoritve niso imele tako spektakularne igralske zasedbe? Kolikšen štab sodelavcev boste potrebovali?

»Škofjeloški pasijon združuje skupaj 640 nastopajočih, med njimi je 80 konjenikov, s katerimi ravno sedaj navezujem stike, in okoli 650 igralcev, med njimi tudi veliko statistov. Kakih pogodb za izvedbo projekta ne potrebujem, pri ljudskem gledališču sem navajen, da »pogodbe« sklepam iz oči v oči. Gre za iskren občutek dveh ljudi, za iskren pogled v dno duše – ta ne laže. V delcu sekunde se sklene (ali pa ne) trdna vez. Gre za intuicijo, ki je moje močno orožje. Kolikšen štab, pravite? Ne potrebujemo ga, rabimo le prave ljudi, ki bodo začutili duh pasijona. V nekaterih kulturnih skupinah, ki bodo sodelovale pri pasijonu, je ta duh bolj, pri drugih manj močan.«

Kako daleč so sedaj priprave na uprizoritev Škofjeloškega pasijona drugo leto?

»Trenutno se stvari postavljajo na prave temelje in čuti se prava energija, ki kljub preteklim neljubim dogodkom živi v ljudeh. Imel sem sestanek z vodji igralskih skupin in lahko rečem, da smo sedaj šli na pot. Naj poudarim, da so ti ljudje izredno dragoceni. Gre za izredno skromne in plemenite ljudi, ki trkajo na vrata in iščejo igralce za tako lep dogodek, kot je Škofjeloški pasijon. Pomembno je, da gre med ljudi pozitivna energija, ki jo skušam prenesti na vodje igralskih skupin, oni pa naprej na ljudi, ki bodo odigrali pasijonske prizore.«

Kako boste zagotovili igralce?

»Iskren bom in človeški. To je nit, ki nas bo trdno zvezala. Res je preteklo osem let, nekaj tedanjih igralcev je umrlo. Predlagal sem, da te ljudi nadomestijo njegovi najožji sorodniki ali vsaj ljudje iz iste vasi. Nekateri tedanji igralci so se postarali, pa vendar želijo sodelovati v pasijonu, kjer jim bomo morda dodelili druge vloge kot pred leti, pa še je nekaj okoliščin, ki so nam odtegnile igralce izpred let. Nekaterim igralskim skupinam pa je usahnilo zanimanje. Obiskal jih bom in jih skušal nagovoriti k sodelovanju, če pa vendarle ne bodo želeli, bomo k sodelovanju pritegnili druge. Veliko je igralcev, konjenikov, pevcev: široka pahljača ljudskih umetnikov. A glavnega igralca ni, vsi so enako pomembni.«

Kaj bo vam prinesel Škofjeloški pasijon?

»Notranji mir in tolažbo, občutek, da sem storil tisto, kar so drugi na tihem pričakovali od mene. Škofjeloški pasijon bo praznik Ljudskega Ljubiteljskega Gledališča – tako gledališče je v svetu redkost. Ljubezen do njega sega v moje rano otroštvo, v čas lepe vzgoje moje mame. Bila je vzgojiteljica in nas tri otroke je pogosto učila pesmice, ki smo jih kasneje recitirali očetu, ko je prihajal iz službe. Moji strici in tete so bili ljubiteljski ljudski igralci, gledališče me je pritegnilo in sedaj imam za seboj že kar nekaj let. Ljudsko gledališče nas lahko zelo obogati. Vem, da me bo tudi Škofjeloški pasijon zelo obogatil. Ne s slavo, denarjem ali uspehom, pač pa v smislu pristnih odnosov z ljudmi. Delo v gledališču nas zelo zbliža, zaupamo si in si povemo tudi osebne stvari, zato temu rad rečem gledališče ob kavi. Za pogovore z ljudmi si vzamem veliko časa.«

Navezali ste že stike z igralskimi skupinami. Kaj sledi sedaj? Kdaj boste začeli vaditi prizore?

»Trenutno se intenzivno ukvarjam s konjeniki in ob tem izredno uživam, saj se mi konji zdijo mogočne in plemenite živali, ki sem jih vedno občudoval. V veselje pa mi je delati tudi z mnogimi krasnimi ljudmi. Čakajo me še obiski v krajih, kjer delujejo igralske skupine, zbrati pa moram tudi še umetniško skupino: številne sodelavce od lektorja, kostumografa, maskerja … Najprej bom povabil tiste, ki so bili zraven pri uprizoritvi prvega pasijona. Maja bom začel v vojašnico vabiti igralce k pomerjanju kostumov, bralnim vajam in drugim dejavnostim, s katerimi bomo začeli delo na Škofjeloškem pasijonu. Nič me ne skrbi, da bi do prihodnje pomladi ne uspeli. Mislim, da je zbrana prava energija in nam bo delo lepo steklo.«