Slovenci smo bili na pravi strani

Tako je dejal predsednik Republike Slovenije Danilo Türk v nedeljo v Begunjah na državni proslavi v počastitev dneva upora.

Begunje - Osrednja državna proslava ob dnevu upora je bila tokrat na Gorenjskem, v Begunjah. Udeležili so se je najvišji predstavniki države in predsedniki nekaterih strank, poslanci, borci NOB in veterani vojne za Slovenijo. V izbranem kulturnem programu sta sodelovala pevca Janja Hvala in Janko Volčanšek, dramski igralci Alenka Bole Vrabec, Vesna Pernarčič-Žunić, Gregor Čušin in Gaber Kristjan Trseglav, pihalni orkester iz Lesc, harmonikarski orkester Glasbene šole iz Radovljice, plesalke blejskega plesnega studia in pevec Aleksander Mežek.

Slavnostni govornik je bil predsednik Republike Slovenije Danilo Türk. »Slovenski narod je stoletja živel v prepričanju, da mu je usojeno bivati brez samostojnosti, pomembnejše odločitve o svojem obstoju pa prepuščati drugim, večjim, močnejšim. To prepričanje ni bilo izmišljeno, ampak je nastalo zaradi zgodovinskih okoliščin. Ideja zedinjene Slovenije se je kot politična ideja izoblikovala pozno. Združevanje Slovenije je potekalo počasi. V obdobju, ko je svet zajela druga svetovna vojna, je slovenski narod še vedno živel v zavesti svoje majhnosti, svoje predstave o lastni nepomembnosti in svoje nepripravljenosti sprejemati velike odločitve. Odločitev za upor proti okupaciji je bila največja odločitev tistega časa in zahtevala je prelom s preteklostjo. Zahtevala je veliko junaštvo,« je povedal govornik.

Poudaril je velik prispevek Gorenjske k partizanskemu boju, ki je potrdil vitalno moč slovenskega naroda. Tistim, ki se še sprašujejo o smiselnosti upora proti nemški okupaciji, je Danilo Türk odgovoril z besedami Franceta Bučarja, da je bil upor v naših krajih jasno znamenje vsej Evropi, da je že leta 1941 duh upora ne samo tlel, ampak tudi naraščal, in da se bo v primernih okoliščinah razrasel v uničujoč požar zoper naciste. Veličino upora je mogoče razumeti v širšem svetovnem merilu. Druga svetovna vojna ni bila samo navadna okupacija naših krajev, ampak je šlo za preživetje naroda in usodo sveta.

»Brez fašizma in nacizma ne bi bilo druge svetovne vojne. Brez fašizma in nacizma ne bi bilo posledic druge svetovne vojne, ne bi bilo povojnih maščevanj in obračunavanj s pravimi in domnevnimi hudodelci. Prav tako ne bi bilo prevlade stalinizma in kršitev človekovih pravic v Vzhodni Evropi,« je dejal predsednik republike in opozoril na trditve, tudi z najvišjih mest v našem sosedstvu, da se je trpljenje začelo nekje ob koncu druge svetovne vojne. »Take trditve niso prepričljive in niso verodostojne. Selektivni spomin, ki zavestno zamenjuje vzrok in posledico, je vselej etično vprašljiv. Takim sprevračanjem zgodovine je treba nasprotovati, jasno in odločno, a vselej tudi odmerjeno, kulturno in dostojanstveno. V Sloveniji se moramo vedno zavedati, da smo bili v drugi svetovni vojni na pravi strani, na pravični strani, ki je bila tudi zmagovita stran. Bili smo odločni in zmagoviti v boju, bodimo še naprej samozavestni in dostojanstveni v zavesti zmage. To od nas terja etika zmagovalcev.«

Predsednik Türk je spomnil, da je čas po drugi svetovni vojni prinesel nove tragične dogodke in velike zločine, kot so bili množični pregoni in poboji poražencev. Brez sodbe in brez milosti. Ko danes odkrivamo grozljive posledice tistega časa, se moramo zavedati, da smo bili del sveta, ki je bil vržen z moralnih tečajev. Zato si ne smemo nalagati večjih moralnih bremen, kakor nam gredo. Vse naše žrtve, tudi vojnega in revolucionarnega nasilja, zaslužijo svoj mir, je dajal in nadaljeval: »Danes, več kot šestdeset let po koncu vojne, pa zaslužimo mir in spravo tudi živi. Vendar pa se v Sloveniji še danes lotevamo vprašanja sprave nestrpno in velikokrat na preveč političen način. Volje zanjo je premalo. Preveč pričakujemo od spravnih, simbolnih dejanj, zlasti od dejanj drugih. Premalo se razume, da sprava nastaja vsak dan, nastaja v srcih ljudi in je življenjsko odvisna od njih. Premalo se upošteva, da je na tej osebni ravni marsikaj že spremenjeno in da je velik del spravne poti že prehojen. Premalo se razume, da je pot do sprave treba začeti pri sebi, da se pot do sprave začne s priznanjem lastnih napak in z odpuščanjem napak drugih.« Spomnil je na pismo pokojnega škofa Antona Vovka po drugi svetovni vojni, ki izkazuje njegovo globoko etičnost. Govor je sklenil z ugotovitvijo, da je Slovenija sicer danes na vrhu, vendar še ni zgled pravne in socialne države. Ustaviti moramo procese, ki vse večje število naših ljudi potiskajo pod prag revščine.