Sankanje na Soriški planini nekoč

Marijan Peternelj, predsednik Turističnega društva Sorica, o sankanju na Soriški planini v starih časih

Sorica – Ob spremljanju tekem na sankaški progi na Soriški planini se je novi predsednik Turističnega društva Sorica Marijan Peternelj letos spomnil na pripovedovanje starejših Soričanov o pomenu sani, po domače sni, na Soriški planini v starih časih in zgodbo zaupal tudi nam. S sanmi so pozimi po snegu seno, pa tudi drva in ostali les, s Planine spravljali v vas. Temu težaškemu opravilu so rekli snarjenje.

Na Planini ni bil pašnik že od nekdaj, včasih so skrbno obdelali in pokosili vsako ped zemlje. »Bili so časi, ko je v Sorici živelo nekajkrat več ljudi kot danes, vse pa je preživljala borna hribovska zemlja,« pravi Peternelj. Košnja na Planini je imela v utripu življenja in pogovorih starih Soričanov posebno mesto: »Cela vas z izjemo ostarelih in prav majhnih otrok se je za teden ali dva preselila na Planino. Delali so trdo, pa vendar je bilo veselo. Ob večerih so ob senikih, rekli so jim hlevi, pripovedovali zgodbe, zadonela je tudi pesem. Soriška planina je znana po neurjih, iz stoletnih izkušenj pa so predniki dobro vedeli, kam postaviti hleve, da so bili varni pred strelo. Ne spomnim se pripovedovanja, da bi v katerega udarilo.«

Po končani košnji je bilo seno shranjeno v hlevih. Ker ni bilo cest, niti poti za vprežno živino, so seno v vas spravljali po snegu s sanmi. Temu so rekli snarjenje. »Če pri hiši ni bilo dovolj moških moči, so najeli šihtnarje, saj ženske pri tem opravilu niso sodelovale. Že pred dnem so sedli k zajtrku, obvezni so bili koruzni žganci, zabeljeni s špehom. Nato so si naložili samotežne sani in šli na pot. Prvi daljši počitek je bil na vrhu Gaštana. Po strmi in naporni poti se je krepak požirek žganja resnično prilegel,« je razlagal Peternelj. Nakladanje sani je bila prava mojstrovina. »Drobno seno naložiti in povezati dovolj trdno, da se med poskakujočo vožnjo v dolino ni vse razletelo, ni bilo lahko. Pa tudi sama vožnja ne. Pot je bila na nekaterih mestih vratolomno strma, tam pa so si pomagali z močnimi verigami, rajsi, ki so jih povili okrog krivin, spodnjega, po snegu drsečega dela sani. Kadar so v dolino vlačili drva ali les, so po strminah za sani pripeli debelejša bruna. Tej zavori so rekli pes. Kljub temu je prišlo do nezgod, ko vozač ni več obvladal teže sani,« je strnil Peternelj. V poznih dopoldanskih urah je bilo seno na domačem podu. Po kosilu so se snarji znova podali na pot. Vračali so se z nočjo, utrujeni in prezebli.

Leta 1957 je bila Sorica preko Soriške planine s cesto povezana z Bohinjem. Težaškega spravila sena v dolino ni bilo več. »Pa tudi koscev in sena ne,« je pristavil Peternelj, ki se sprašuje, kaj je krivo, da košnje na Planini ni več. »Je to izguba lastništva, izseljevanje mladih, spremenjen način kmetovanja? V naših časih se na nekdanjih senožetih pase živina. Pozimi po njih drvijo smučarji, na samem začetku pa je sankaška proga, po kateri se spuščajo tekmovalci iz vsega sveta. Življenje se spreminja in gre naprej. Le vrhovi nad senožeti, smučišči in drsališči so enaki kot nekoč. In lepota planinske narave,« je razmišljal Peternelj.