A ti veš, da je zemlja okrogla?

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 27. april 2008 / 06:00

Sanjala sta o tem, da si bosta nekoč kupila motor, ga spedenala v nulo in z njim objadrala svet.

Tudi leta, ki so prihajala, so bila polna nasilja. Pa tudi odvisnosti od Aleša kot moškega. Samo da ji je pomignil, je Andreja zapustila trenutnega partnerja in pritekla k njemu. V tem vzdušju groženj, njene neodločnosti, nekakšne izgubljenosti in nerealnega pogleda na svet je odraščal tudi sin. Še dobro, da je bil že po naravi borec in bolj samorastniške sorte, drugače … Kdo ve, kaj bi se z njim lahko zgodilo …

»Moje sestrične so bile pri dobrih 20 letih še zmeraj lahko otročje in egoistične, jaz pa sem imela sina, ki je začel hoditi v prvi razred. One so lahko šle, kamor so si želele, jaz pa sem morala poslušati mamo, ki mi je govorila, da pač moram ležati tam, kjer sem si postlala. V zelo redkih trenutkih je želela paziti na vnuka, a še takrat mi je potem nenehno očitala, da ga zanemarjam in da sem ničvredna mati. Pri dvajsetih letih se še nisem niti »zdivjala«, kaj šele, da bi okusila tisto, kar bi mi »pripadalo«: kakšno lepo in predano ljubezen. Bila sem bolj ali manj prepuščena sebi, iznajdljivosti in sreči,« pravi Andreja, in še doda, da je v svojem pripovedovanju preskočila nekaj let, ker se tako ali tako ni dogajalo nič zanimivega.

Najhuje se je bilo odločati takrat, ko nisem imela niti tolarja v žepu, potrebno pa je bilo kupiti plenice za sina ali vložke zame. Še za cigarete nisem imela in sem jih žicala naokoli. Zdi pa se mi, da me je takšno neusmiljeno življenje na neki način kalilo in mi pomagalo, da sem se začela zanašati nase, da sem začela gledati tako na svet kot na ljudi okoli sebe, z drugačnimi očmi. Če sem kdaj delala preko študentskega servisa, zasluženega denarja nisem več zagonila čez noč. Sploh pa ne potem, ko je šel mali v šolo in sem za vsakodnevne malenkosti nenehno metala denar skozi okno. Kljub vsemu mi je uspelo, da sem spackala srednjo šolo, maturirala, potem sem se zaposlila malo tu in malo tam. Do potankosti spoznala izkoriščanje nekaterih obrtnikov, ki plačajo skoraj nič, želijo pa, da jim garaš kot konj. Ali pa jamrajo, kako je vse drago, ker verjetno pričakujejo, da jim bo kdo garal kar zastonj. Potem me je nenadoma zagrabilo, da bi študirala, vedela sem, da nisem neumna, da zmorem, pa tudi sin je bil že v tretjem razredu osnovne šole, bil je zelo samostojen, dovolj bister, da je domače naloge delal sam. V tistem času sta se mičkeno omehčala tudi starša, nič več nista bila do naju tako sovražna kot na začetku, čeprav ne bom nikoli razumela, zakaj mama ni imela do edinega vnuka, ki ga še ima, bolj srčna in bolj ljubezniva. Prenašala ga je na neki hladen način, podobno kot mene. Če sem bila pridna, je bilo vse OK, če sem ga lomila, je zanetila ogenj v strehi …«

Andreja se je res vpisala na fakulteto, žal ji ni uspelo, da bi jo delala z levo roko. Morala se je odločiti, ali se posveti le študiju ali pa vse skupaj pusti in prodaja svojo energijo pri kakšnem tepcu za ubogih sedemdeset tisočakov. Na pomoč ji je priskočila socialna delavka, ki je že itak bedela nad njo, Andreja je dobila štipendijo, in ko je zraven prištela še otroški dodatek, je nekako šlo. Nikakor pa ni smela biti razsipna, bognedaj.

»Če povem po pravici, sem vseeno imela drobno zadoščenje: kadarkoli sem srečala Aleša, največkrat je cele dneve posedal v enem in istem lokalu, se zakajal, družil s sebi enakimi …Vsakič, ko me je ponižal, udaril ali kako drugače pokazal svoj prezir do mene, sem bila res na tleh, ampak sem se potem »dvignila«, postajala bolj pokončna in samozavestna. Za sina se ni nikoli zanimal, nekoč sem ga vprašala, če ga tudi to ne briga, kako je otroku ime. Pa me je nakuril kot psa … Potem, čez čas, ravno sem se pripravljala na diplomo, so mi na uho prišle novice, da živi z eno bejbo, a da ne moreta imeti otrok. Saj ne, da bi mu privoščila, ampak … nekaj toplega je pogrelo moje srce, ko sem zvečer sedela ob sinu in mu prebirala pravljico … Teh občutkov se ne sramujem, tako pač je, jaz pa želim biti iskrena in povedati o sebi tudi tisto, kar ni najbolj častno …«