Župani povozili pokrajine

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / sobota, 26. april 2008 / 06:00

Gorenjski razvojni program se ne uresničuje, regionalni interes so "povozili" interesi županov, katerih prioritete so potrebe njihovih občin, meni predsednik Regionalnega razvojnega sveta Gorenjske Janez Benčina.

Na nedavnih dnevih županov Slovenije na Bledu ste zelo kritično spregovorili o (ne)uresničevanju regionalnega razvojnega programa na Gorenjskem. Kje tičijo vzroki za tako stanje?

»Vsak projekt delimo na štiri faze: na fazo navdušenja, fazo treznenja, fazo iskanja krivcev in na fazo nagrajevanja nezaslužnih. Razvojni program Gorenjske je prešel fazo treznjenja in sedaj smo v fazi, ko poskušamo ugotoviti, kje so vzroki nastale krize. Zakaj je prišlo do zastoja, ne le na Gorenjskem, pač pa v vseh regijah v Sloveniji? Na nedavnih dnevih županov na Bledu sem postavil tezo, da o regionalnem razvoju sicer veliko govorimo, dogaja pa se ne. Regionalni razvojni svet je postal le brezzobi tiger, ki lahko le opozarja na sistemske in druge napake pri realizaciji sicer dobro začrtanih razvojnih programov. V obdobju prejšnje vlade je bil zastavljen koncept regionalnega razvojnega sveta, kjer so bili združeni predstavniki gospodarstva, lokalne samouprave in civilne družbe, da bi usklajevali interese in iskali možnosti regionalnega razvoja. Po nastopu nove vlade so regionalni razvojni sveti razvrednoteni, vsa moč odločanja in tudi finančni viri so dani županom, ki so združeni v Regionalnem svetu. Razvojni program Gorenjske za obdobje 2007 -2013 so vsi merodajni ocenili kot odličen, ko pa smo prišli iz faze navdušenja v fazo treznitve (realizacije), je nastal problem. Regionalni projekti so se razparcelirali na občinske projekte. Večine nepovratnih sredstev nismo razdelili po projektih, pač pa po številu prebivalcev v posameznih občinah. Za primer vzemiva projekt oskrbe s pitno vodo. Po projektni delitvi bi ga morale največ dobiti občine, kjer so izvori pitne vode, tako pa so glavnino dobile največje občine, kljub temu da so dejanske potrebe predvsem v malih občinah. In verjemite, da, ko v že tako osiromašene občinske proračune pridejo sredstva, jih je skoraj nemogoče kasnjeje nameniti za regionalni projekt, kjer bo glavnino dobila druga občina. Malo je takih junakov županov, ki lahko prepričajo občinske svetnike, da bi bilo tako prav. In tako so nam od vseh regionalnih projektov ostali le taki kot panoramske ceste in kolesarske poti, pa še te se ne izvajajo, ker je njih realizacija zaradi nakupa zemljišč močno otežkočena. Lahko le upam, da bomo zmogli razumeti pomen realizacije večjih regionalnih projektov, kot so Visokošolsko središče na Gorenjskem, projekt Gorki, projekt regionalne turistične destinacije, gorenjsko gospodarsko središče in ostale. Da seveda ne govorim o smeteh.«

Kje je razlog, da se niso mogli dogovoriti?

»Logično je, da vsak župan skrbi za svojo občino. Izvolili so ga prebivalci občine in z občinskimi odborniki mora biti usklajen. Zakaj bi nekega župana iz Žirov zanimala problematika Jezerskega in bi del sredstev, ki jih ima možnost dobiti, namenil za občino Jezersko, pa naj jih ta še tako potrebuje? Minister Žagar je s tem, ko je dal vse opolnomočje županom, pozabil, da imajo ti župani svoje poslanstvo, ki ni regionalnega značaja.«

Kakšna pa še ostaja naloga regionalnega razvojnega sveta?

»Sedaj mu je ostala edino svetovalna vloga, lahko opozarjamo, da gredo stvari narobe. In občasno reprezentativna, ko obiskujemo ali pa sprejemamo predstavnike drugih regij. Gospodarstveniki se zaradi te nove vloge držijo ob strani, trenutno stanje pa je takšno, da vsaka občina zase skrbi za svoj razvoj, regionalni razvoj pa je seštevek razvojnih prizadevanj posameznih občin.«

Kaj to dolgoročno pomeni za regijo?

»Vprašajmo se, koga sploh še zanima razvoj regije. Vrniva se k županom: izvoljeni so za štiri leta in v tem času morajo pokazati rezultate. Če jih župan ne bo prikazal absolutno, jih mora vsaj relativno, kar pomeni, da mora dokazati, da je »tekel hitreje« kot župan sosednje občine. Če pa želi teči hitreje, si mora izboriti čim več finančnih virov, da bo realiziral čim več projektov v svoji občini. Glavnina razvojnih prizadevanj občin pa gre žal samo do nakupov in prodaje zemljišč ter do spremljajoče komunalne infrastrukture, ki potem ceno zemljišča z osmih evrov za kvadratni meter dvigne do 100 do 150 evrov. V občini (niti v regiji) pa ni dolgoročnega razmišljanja, ali je smiselno, da denimo najboljšo zemljo prodamo za nakupovalne centre. Kaj se bo zgodilo čez deset let, ko bomo morali vračati kredite za avtoceste, ko ne bo več obilice sredstev, kot jih je sedaj, kako bomo to plačevali. Ljudje izgubljajo delovna mesta, s čim bomo ustvarjali dodano vrednost? S trgovskimi centri gotovo ne, tu le prelagamo denar z enega kupa na drugega, razlika pa gre lastnikom, večinoma v tujino. Podobno velja za logistične centre, kjer ne dobimo veliko dodane vrednosti in ne povečamo kvalitete življenja večjemu številu ljudi. Zadovoljna je le peščica ljudi, ki iz tega kuje dobiček. Ne uresničujemo pa strateškega dogovora, da pomagamo prenoviti nekoč tako uspešno gorenjsko industrijo. V 21. stoletju so osnova uspeha ljudje z znanjem in ne skladiščni prostor. Na Gorenjskem imamo eno samo fakulteto in na njej 40 odstotkov vseh gorenjskih študentov. Ostali so v Ljubljani, pretežno na družboslovju, kjer vidijo širše možnosti za kakršnokoli zaposlitev, medtem ko imajo tehniške fakultete problem z vpisom. Na Gorenjskem rabimo visokotehnološka znanja za IKT, kovinsko, lesno in industrijo polimerov. Prizadevati se moramo za dobro povezavo med najobetavnejšo industrijo in izobraževalnim procesom, ki bo zagotavljal prave resurse znanja. Regionalni razvojni program smo namreč zastavili v smeri revitalizacije gorenjskega gospodarstva, to pa terja tudi izobražene kadre. Če se ti ne šolajo doma, temveč v Ljubljani, na Dunaju ali v Ameriki, obstaja velika verjetnost, da se zaradi tamkajšnjih boljših možnosti od tam ne vrnejo.«

Kakšen je vaš predlog, kaj bi morali storiti?

»Možnosti sta dve. Prva je takojšnje sprejetje zakona o pokrajinah, kjer bi pokrajinske institucije prevzele vlogo nosilca regionalnega razvoja. Do takrat pa bi morali skrbeti, da sredstva za regionalne projekte umestimo v nek srednji nivo. Zato bi bilo dobro, da se za to prehodno obdobje naredi zveza gorenjskih občin, da bi dobili razvojna sredstva in bi na tej ravni laže projektno odločali in namenjali denar za regionalni razvoj. Ne pa tako, kot je sedaj, ko nobena občina na Gorenjskem ni v svojem proračunu namenila niti evra za visokošolsko raziskovalno središče Gorenjske, čeprav je to del razvojnega programa. Ker ni regionalnega pristopa, skušajo nekatere občine vsaj zase kaj narediti. Potem pa ugotovimo, da ni kritične mase sredstev, potreb v gospodarstvu in številu študentov znotraj ene same občine.«

Kaj pa druga možnost?

»Druga možnost pa je, da se župani samo nekaj občin dogovorijo za nek skupen medobčinski projekt. Pet se jih lažje dogovori kot dvajset, zato tudi prihaja do lažjega dogovarjanja denimo županov iz zgornjegorenjskih občin ali pa županov s škofjeloškega območja. Tako bi se lahko tvorili nekakšni grozdi občin, ki bi se po zgledu iz gospodarstva interesno povezovali. To je dobro kratkoročno.«

Menite, da bi v pokrajinah, kot jih je predlagala sedanja vlada, stvari lahko delovale?

»Predlagano število pokrajin (12 plus ena) je preveliko, zakonodajalec bi moral prisluhniti stroki, ki govori o števili šest do osem. In vsaka pokrajina naj bo ekonomsko samozadostna in ne da se jih potem še dodatno financira iz državnih virov. Na koncu moram dodati: govorila sva predvsem o področjih, kjer so možnosti za izboljšanje delovanja. Naj poudarim, da je na Gorenjskem vendarle veliko dobrega. Zlasti v nekaterih občinah se mnogo dogaja in premika naprej v pravo smer.