Zanimive lisičke

Besedilo: Božo Malovrh
Kategorija: Nasveti / četrtek, 24. april 2008 / 06:00

Leta 1845 je na Dunaju izšlo Berilo za male šole na kmetih. V njem so med drugim omenjene tudi gobe, o katerih lahko preberemo naslednje: Gobe so mesnate, tenkonitne, nekoliko soknate rastline; rastejo na zemlji, pod zemljo, na drevji, nikolj ne pod vodo. Od njih prida nam je še malo znaniga: vender pa so živež nekterih červov in nekterih mergolincov. Le eni raspoli (vrste) so ljudem v živež, kakor: glive, zajčki, mavrohi, lesičice …

Kot vidimo, so navadne lisičke pri nas že dokaj dolgo med najbolj poznanimi užitnimi gobami, saj jih je težko zamenjati s kakšno nevarno sorodnico. Sicer pa je v rodu lisičk kar 13 užitnih vrst in različic. Do težav lahko pride, če se v jedi znajde strupen oljkov livkar (Omphalotus olearius), ki je oranžno rumen in običajno precej večji od lisičke, raste pa na trhlem lesu oljk, hrastov in kostanja, zlasti v toplejših obmorskih krajih. Lisičke so mikorizne gobe, zato jih bomo našli v bližini zdravih dreves.

Navadna lisička (Cantharellus cibarius)

Pojavljati se začne v juniju in vztraja vse do prve slane oktobra ali novembra. Najdemo jo v listnatih in iglastih gozdovih, pogosto pa tudi v travi. Zaradi izrazite rumene barve je opazna že na daleč, kar ji prej škodi kot koristi, saj se kaj hitro znajdejo v gobarjevi košari tudi najmanjši primerki, ki še niso dozoreli in oddali trosov. Klobuk doseže premer do 10 centimetrov. Zanimiva je njena trosovnica na spodnji strani klobuka. Sestavljena je iz ozkih letvic (in ne iz lističev), ki se spuščajo navzdol po betu. Meso je precej trdo in le redkokdaj črvivo. Primerna je za kuhane jedi in za vlaganje v kis, ni pa primerna za sušenje. Kadar jo želimo zamrzniti, jo je najbolje prej prepražiti ali dušiti. Pozoren nabiralec bo kmalu odkril, da poleg navadne lisičke z rumenim klobukom raste tudi lisička z vijoličastimi luskami na klobuku. V tem primeru gre za luskati različek navadne lisičke (Cantharellus cibarius var.amethysteus), ki je v naših krajih precej redka in zato zaščitena.

Žametna lisička (Cantharellus friesii)

Ta lisička je nekoliko manjša od navadne lisičke, saj klobuk le redko doseže 4 centimetre v premeru. Raste v toplejšem obdobju od julija do oktobra. Največkrat jo bomo našli v listnatih in mešanih gozdovih. Zanimiva je zaradi oranžno rdeče barve klobuka in nekoliko svetlejših letvic, iz katerih je oblikovana trosovnica. Čeprav je goba užitna, je ne nabirajmo, ker je razmeroma redka.

Lijasta lisička (Cantharellus tubaeformis)

Prve primerke lahko najdemo po obilnem deževju že v drugi polovici avgusta, rast pa preneha v novembru, ko začne zemlja zmrzovati. Običajno raste v večjih skupinah. Klobuk lijaste lisičke je sivkasto rjav. Pri dozoreli gobi doseže premer do 6 centimetrov. V sredini ima lijakasto vdolbino, ki se podaljšuje v votel bet. Letvice na spodnji strani klobuka so sprva rumenkaste, kasneje pa posivijo. Spuščajo se po betu navzdol. Bet je pri mladi gobi rumenkast in votel. Kasneje postane okrast. Čeprav je užitna in primerna predvsem za sušenje, vseeno ni priporočljiva za uživanje v večjih količinah. Iz podlage namreč srka poleg nenevarnih rudnin tudi radioaktivne snovi.

Žolta lisička (Cantharellus lutescens)

Raste od septembra do novembra med resjem in travo na razmeroma vlažnih krajih. Največkrat jo bomo našli v iglastih gozdovih. Klobuk, premera do 5 centimetrov, je rumenkasto rjavkast in močno nakodran. Na sredini je udrt. Oranžno rumena trosovnica je vzdolžno gubasta. Gube pa so med seboj prečno povezane z mostiči. Bet je oranžno rumen, podolžno naguban in votel. Čeprav je bila v naši literaturi opisana kot dokaj pogosta užitna goba, je bila leta 1994 uvrščena na seznam zaščitenih gob, saj njena rastišča niso enakomerno porazdeljena po vseh pokrajinah. Ker je zaščitena, je njeno nabiranje kaznivo.