Hudičev sadež na prestolu svetovne prehrane

Besedilo: Ilija Bregar
Kategorija: Gorenjska / četrtek, 24. april 2008 / 06:00

Z uveljavljanjem krompirja tudi v krajih, kjer ga danes kljub pogojem še ni, se Združeni narodi aktivno vključujejo v boj proti naraščajoči lakoti, ki je bolj kot pomanjkanja hrane posledica njene neenakomerne pridelave in porazdelitve.

Naj zveni še tako nenavadno in komaj verjetno, je vendarle res; dolgo časa povsod in marsikje še danes ponižana gomoljnica iz družine razhudnikov, krompir imenovana, je letos postala središče agrarnega sveta! Združeni narodi so namreč letošnje leto razglasili za mednarodno leto krompirja in mu s tem dodelili čast, da simbolizira želje in napore dobršnega dela človeštva pri reševanju njegove more in hkrati tudi sramote, to je lakote. Po podatkih FAO (Organizacije ZN za prehrano in razvoj) trenutno več kot 850 milijonov zemljanov živi v pomanjkanju in kar je še bolj grozljivo, zavoljo lakote in nalezljivih bolezni vsak dan na našem planetu umre okoli 18 tisoč otrok! S tem pa te grde zgodbe še ni konec; zaradi podhranjenosti mater se namreč vsako leto rodi približno 20 milijonov dojenčkov pod normalno težo. In končno, če se stvari ne bodo spreobrnile, bo lačnih čedalje več, saj se napovedi, da se bo število prebivalstva vsako leto povečalo za okoli sto milijonov, že uresničujejo.

Če ni, še vojska ne vzame, pravi povsod veljavno reklo, ki pa ga v tem primeru kaže malce modificirati; živeža je dovolj in celo preveč za vse, problem je v tem, da ga je ponekod preveč, drugod pa premalo! Lakota ni naravna katastrofa, temveč posledica neuravnovešene pridelave hrane in posledično seveda tudi njene porazdelitve. Z razglasitvijo mednarodnega leta krompirja (pred štirimi leti je bilo leto riža) je OZN želela spodbuditi raziskovalne in promocijske aktivnosti za pridelavo te poljščine tudi tam, kjer je danes ni, obstajajo pa možnosti, da bi bila.

Lačnemu pomagaš, če ga naučiš ribo uloviti in ne, če mu jo daš. Dolžnost razvitega sveta je nuditi pomoč manj razvitim pri hitrejšem razvoju samooskrbe s hrano in ko bo to doseženo, lakote in govoričenja o njeni nepravični porazdelitvi ne bo več. Po podatkih FAO je sedanja svetovna proizvodnja krompirja približno 315 milijonov ton, žitaric pa okoli 1670 milijonov ton (od tega domala 600 milijonov ton koruze) s tem, da naj bi jih čez dve leti pridelali že 2334 milijonov ton. O bodočem pridelku krompirju se za zdaj bolj malo govori – je treba še malo počakati in videti, kaj dobrega bo prineslo letošnje svetovno leto krompirja.

Vsestranska uporabnost

Krompir, po pomembnosti v prehrani na četrtem mestu (za koruzo, pšenico in rižem), je sijajna rastlina; potrebuje manj zemlje in vode kot druge poljščine, uspeva praktično povsod, prenaša tako visoke kot nizke temperature, raste sorazmerno hitro, ne izčrpava zemlje in ima dobre hranilne lastnosti. Poleg beljakovin, železa, kalija in ogljikovih hidratov vsebuje tudi veliko vitaminov in manj maščob. Srednje velik gomolj vsebuje približno polovico odraslemu človeku dnevno potrebnega vitamina C. Poleg tega je tudi domače zdravilo, ki ga marsikje še zmeraj uporabljajo proti opeklinam in zmrzlinam, očesnim vnetjem, revmi in astmi, želodčnim ter jetrnim motnjam in še nekaterim drugim obolenjem. In ne nazadnje, neko vrsto (na svetu jih je okoli 7500, od tega skoraj 2000 divjih) krompirja, imenuje se mate in uspeva štiri tisoč metrov visoko v Andih, že od nekdaj uporabljajo kot spolno dražilo in na različnih koncih sveta ga prodajajo v tabletkah kot afrodiziak. Krompir uporabljajo tudi v farmaciji, tekstilni, lesni in papirni industriji kot lepilo in vezivo ter v naftni industriji kot čistilo. Skratka, krompir ima toliko pozitivnih lastnosti, da je res neverjetno, da se tako stežka prebija v vsakdanje življenje človeštva! Evropa je potrebovala stoletja, da je spoznala njegove prednosti, prav tako Severna Amerika, Južna je o njem veliko ve že od nekdaj, ker pač od tam izhaja, v drugih predelih sveta pa še zdaj nima tiste veljave, ki mu sicer pritiče.

Kdaj in kako je prišel v Evropo

Zgodovina krompirja je povezana z velikimi imeni in tudi neverjetnimi dogodivščinami. Čeprav je kultura znana že kakih osem tisočletij, je v Evropi bolj prepoznavna šele zadnjih 250 let. Domovina krompirja je Peru. Nekoč, pripoveduje legenda Indijancev iz plemena Huron, je na svetu zavladalo hudo pomanjkanje, zato je veliki duh Manitoua poslal na zemljo čudovito deklico, da bi premagala zlo, in tam, kjer se je zemlje dotaknila z desno roko, je pognal krompir, kjer pa z levo, je zrasla koruza.

O tem, kdaj je krompir prišel v Evropo, je zanesljivo samo to, da šele po odkritju Amerike leta 1492! Po nekih podatkih naj bi ga v Evropo pripeljal španski osvajalec Francisco Pizarro že leta 1531, po drugih pa štiri leta pozneje. Tretja verzija govori, da ga je v Evropo prinesel Francis Drake leta 1580, ko se je vrnil s potovanja okoli sveta, četrta pa omenja špansko ladjo, ki je prevažala orožje in povrtnino in se leta 1588 med vožnjo čez Atlantik potopila. Orožje je potonilo, sadje in zelenjavo pa naj bi tokovi naplavili na irsko obalo, kjer so krompirjeve gomolje našli tamkajšnji kmetje in jih posadili. Ta verzija je še najmanj verjetna, bolj zanesljive so domneve, da je krompir v Anglijo in na Irsko zanesel Drake, v Evropo pa Pizarro.

Dvesto let prepričevanj

Evropejci dolgo časa niso vedeli, kaj krompir sploh je, zato so se njegovemu uživanju dolgo časa upirali. Imeli so ga kvečjemu za okrasno rastlino, kar spričo lepih belih, rdečih ali modro vijoličastih cvetov niti ni čudno, gomolj pa je v tistih časih veljal za sadež samega satana. Kdo bo užival sadež, so modrovali, ki raste pod zemljo, je umazan, v svetem pismu pa sploh omenjen ni. In ne nenazadnje, to je sadež rdečekožcev, ki še ljudje niso! Uživanje sadežev torej odpade, prav tako listov, ki so strupeni, povzročajo halucinacije in tepel ga je tudi očitek, da povzroča gobavost ipd.

Domala dvesto let je bilo potrebnih, preden so se ljudje prepričali, da ne gre za hudičevo rastlino, ki prinaša zgolj bolezen in nesrečo, dobrega pa nič. Spremembi v mišljenju pa ni botroval razum, temveč življenjska nuja, imenovana vojna, in z njo povezana lakota.

O užitnosti gomoljev so prvi začeli razmišljati vojaški poveljniki v tridesetletni vojni (od leta 1618 do 1648), ko je njihove vojake začela pestiti lakota. Še bolj pa se je ta nuja pokazala 130 let pozneje, ko se je 170 tisoč Avstrijcev in kakih deset tisoč manj Bavarcev nekje na Češkem spoprijelo za bavarsko nasledstvo. V tej vojni, ki jo zgodovina imenuje krompirjeva vojna, so se namreč sestradani vojaki kaj kmalu namesto za cilje vladajočih dinastij začeli boriti za krompirjeve nasade.

Okrožnica Marije Terezije

Druga polovica 18. stoletja je nedvomno najpomembnejše obdobje v evropski zgodovini krompirja. Prevladujoče mnenje o krompirju kot hudičevem sadežu je počasi začelo izginjati, pri čemer so poleg vojn ogromno pripomogli tudi nekateri vplivni posamezniki. Najpomembnejša med njimi je bila slej ko prej avstrijska cesarica Marija Terezija, ki je 16. maja leta 1767 izdala ukaz o pridelovanju krompirja. S posebno okrožnico je vsem okrožnim glavarstvom v cesarstvu zabičala, da morajo poskrbeti za čim uspešnejšo izvedbo te dvorne uredbe, pri čemer jih opominja, da ga v nekaterih nemških deželah in na Češkem več sto tisoč prebivalcev že obilo pridela. V uredbi je bilo v osmih obširnih odstavkih razloženo vse tisto, kar je potrebno vedeti in znati o krompirju. Ta uredba je seveda veljala tudi za Kranjsko, sedanjo Slovenijo, in kakorkoli že, veliko ljudi, med katerimi cesarica Marija Terezija še dandanes uživa posebno čast, je prepričanih, da je z uveljavitvijo te uredbe preprečila marsikatero lakoto, ki bi se sicer utegnila priklatiti v našo deželo.

Dokaj originalna je bila uveljavitev krompirja v Franciji, izpeljala pa sta jo agronom in lekarnar Antoine Augustin Permatier, ki se je o pomembnosti krompirja prepričal v pruskem ujetništvu med sedemletno (od 1756 do 1763) prusko vojno, in kralj Ludvik XVI. Ko je leta 1785 v Parizu izbruhnila strahotna lakota, je kralj od plemstva zahteval, da morajo kmete za pridelovanje krompirja preprosto prisiliti. Ker pa med ljudstvom kljub temu za sajenje ni bilo kaj prida zanimanja, si je kraljevska hiša omislila zanimivo zvijačo. (Nadaljevanje prihodnjič)