Stare navade se ohranjajo v turističnem Egiptu

V Egiptu je vse v znamenju faraonov, ker jim zgodovina reže največ kruha. Še trebušna plesalka je oblečena v Kleopatro, sicer pa je turizem moška stvar.

Nekoč je bila samo reka Nil življenjskega pomena za Egipt; dandanes je to vlogo prevzel turizem, ki državi reže največji kos kruha. Zato ljudje živijo zanj in vse je podrejeno tej domala industrijski panogi. Milijoni obiskovalcev, pozimi zlasti Evropejcev, drvijo v deželo faraonov občudovat njihovo edinstveno dediščino. A dežela mora nehote pokazati tudi svoj drugi, nenaličeni obraz, ki ga ne more skriti; pesti jo prenaseljenost, revščina, tradicionalni običaji, ki ženske potiskajo na obrobje in turistov naj se to ne tiče. A vsi vendarle ne molčijo, denimo o hudem "barbarskem" obredu obrezovanja deklet, ki je na jugu Egipta še kako živ. In tudi mnogoženstvo ni nič nenavadnega.

Ko pomisliš na deželo ob Nilu, se pred tabo pokažejo veličastne slike iz faraonske preteklosti. Egipčani se tega zavedajo in so s sloganom "Nothing compares" - z ničimer je ne morete primerjati - zadeli piko na i. Ob tem se Slovenci lahko samo kislo nasmehnemo ob našem sloganu I feel Slovenija, kakor da drugih dežel ne bi tako ali drugače občutili: denimo Egipta z navzkrižnimi čustvi občudovanja in čustvi zgražanja, pri čemer gredo slednja običajno v možganski predel za smeti. Ko sem bila nedavno na mednarodnem srečanju turističnih novinarjev v Kairu in se je Slovenija predstavila tudi s fotografijami, so tujce, zlasti Arabce, očarali zelenje naše dežele in lipicanci. Oktobra bo organizacijo turističnih novinarjev FIJET namreč gostila dežela na sončni strani Alp. Se vam ne zdi, da nas ta stari dobri, a zavržen slogan še najbolje umešča v svet?

Sfinga iz časov, ko je bila Sahara zelena?

V Egiptu se najprej soočiš s sodobno nadlogo, nevarnostjo, da udarijo teroristi, preden vidiš piramide, svetovni spomenik številka ena. Vse kraje, namenjene turistom, varujejo oboroženi vojaki. V hotele, muzeje in celo na ladje vstopaš skozi enake kontrolne naprave kot na letališčih. Zmrazi te pri duši, če pomisliš, da bi to prizadelo tudi našo malo deželico.

Vendar se potolažiš, da ima varnost pač svojo ceno, in se ne obremenjuješ, ko zijaš, denimo v svetovno čudo Sfingo v obliki levjega telesa in človeške glave, izklesane iz ene same skale v višino dvajset in dolžino sedemdeset metrov! Še bolj noro je, da nihče za gotovo ne ve, kdo jo je postavil. Nekateri domnevajo, da je njen obraz podoben obrazu faraona, pokopanega v sosednji Keopsovi piramidi. Bolj drzna so ugibanja, da kip izhaja iz neke davne civilizacije, ki jo je skupaj z Atlantido pokopala strahotna apokalipsa ali vesoljni potop. Menda se je to zgodilo pred dobrimi 12 tisočimi leti, kakor naj bi zapisali že staroegipčanski modreci, ki so tudi predvideli naslednjo kataklizmo ... Astrologom je Sfinga nikoli razvozlana uganka. Odkrili so vrsto znamenj s področja zvezdoslovja, med drugim so izmerili, da stoji na stičišču zemeljskih magnetnih sil, da njen obraz osvetljuje sonce samo v času enakonočij. Tisočletja jo je prekrival pesek. A njen trup je vseeno razbrazdan, kakor da bi ga obrusilo težko deževje. To naj bi dokazovalo, da je kip nastal v času, ko je Sahara bila še zelena, davno pred faraoni.

So tudi v starem Egiptu obrezovali dekleta tako kot danes?

Dostop do Sfinge ni dovoljen, tudi v Keopsovo piramido vodijo le omejeno število ljudi. Milijoni rok in nog puščajo svoje sledi, kolateralno škodo. Umetnine bledijo ali celo izgubljajo barve, hieroglifi se krušijo, stene so umazane od prstov obiskovalcev. Zato je tudi Dolina kraljev v glavnem zaprta: na ogled sta Tutankamonova grobnica za doplačilo in grobnica Ramzesa II., največja v dolini. V njej je edinstvena freska na modro zvezdnatem nebu oziroma na stropu, ki prikazuje golo boginjo, varuhinjo dežele ob Nilu, kar bi lahko pomenilo, da se ženskam ni bilo treba sramovati svojega telesa.

"To kaže, da so stari Egipčani bolj spoštovali ženske in jim dali več svobode, kot so jo imele pod drugimi vladarji od Aleksandra Makedonskega naprej do Arabcev, ki so zasedli Egipt leta 640 našega štetja in ga počasi arabizirali," je razložil Tarik, eden redkih Egipčanov, ki je odgovarjal tudi na vprašanja o njihovi vsakdanjosti in krutih običajih, o katerih se molči: "Obrezovanje, spolno pohabljanje deklet v Egiptu, predvsem na jugu, je še vedno množično; čeprav so mnogi proti temu, ga vlada še ni prepovedala. V sosednji Libiji so to storili," je dodal in še povedal, da pa kontracepcija, ki je plačljiva, vendarle prodira med ozaveščenimi v mestih.

Z obrezovanjem v svetu vsako leto pohabijo tri milijone deklic. In na črni listi je vrsta afriških in nekaj azijskih držav. Poznavalci trdijo, da to ni le stvar islama in da naj bi obrezovali tudi židinje in krščene. Menda so dekleta pohabljali že s kamnitim orodjem; v Egiptu pred šest tisoč leti v znak pripadnosti bogu sonca.

Četverica žensk, ki je zaznamovala stari Egipt

Vso zgodovino Egipta so bile ženske v senci moških, vendar jih je nekaj pošteno izstopalo. Najbolj slavna je kraljica Nefertete, žena faraona Ehnatona, ki je mnogoboštvo s tristo bogovi spremenil v enega samega, boga sonca Amona Raja. Njen doprsni kip so zbiratelji odnesli iz Egipta in danes krasi berlinski muzej. Egipčani trdijo, da so ga tja samo posodili, čeprav se zavedajo, da so vsi zavojevalci, kolonizatorji in tujci nasploh na veliko kradli vse, kar so mogli. Celo Napoleon si je dal odpeljati obelisk v Pariz.

Najbolj oboževana je bila Nefretitis, žena Ramzesa II., ki je bila Nubijka in ji je mož postavil ogromen tempelj v Abu Simblu, ki ga je pred potopom v Assuanu rešil Unesco. Najbolj razvpita je bila Kleopatra, ki se je poročila z rimskih cesarjem in je bila menda Grkinja. O njej pišejo številne knjige, najbolj smo se zapomnili filma, v katerem je Kleopatro igrala slavna Elisabeth Taylor. Edina faraonka, znana po tem, da se v sedemnajstih letih vladanja ni vojskovala, je bila nesrečna Hačepsut. Pokončal jo je njen nečak, ki ga je hotela povsem izriniti s prestola, ki mu je bil sicer pripadal po njegovem, prezgodaj umrlem očetu. Dal je izpraskati vse njene portrete; zgrešil je enega samega v ogromnem templju, ki si ga je dala zgraditi za posmrtno življenje.

Vino, parfum in med v Tutankamonovem grobu

Najslavnejši od faraonov je, kdo drug kot Tutankamon, ki je prekratko živel, da bi zaznamoval zgodovino, je pa zato mnogo storil za faraonsko dediščino s svojim zakladom v grobnici, edini, ki ni bila izropana. Njegova zlata maska, zlati sandali, zlat sarkofag, predvsem pa nakit ti jemlje sapo. V kairskem muzeju je sobana z razstavljenimi predmeti iz njegove grobnice najbolj obiskana in zastražena.

Zanimivo je, da so v njegovi grobnici našli med, parfume, ki niso izgubili svojega vonja niti v treh tisočletjih. V alabastrovi posodi so odkrili tudi vino. Torej, so ga faraoni radi pili za razliko od sodobnih islamskih voditeljev, ki uradno tudi na slavnostnih večerjah ne dovolijo streči ne vina ne piva. To smo občutili tudi novinarji na omenjenem kongresu v Kairu; bilo je prav otožno vzdušje in gostje so se razbežali takoj po sladici.

Tudi čiščenje je moški posel, med prodajalci pa so že otroci

Na potovanju z ladjo po Nilu ni bilo nobenih tovrstnih prepovedi. Načeloma naj bi bila Evropejcem prepovedana zelenjava zaradi možnih okužb z nadležno amebo, ki ti lahko pošteno zagreni življenje. Vendar se sama nisem mogla upreti mamljivim solatam in sadju in sem jo zvozila. Kuharji so mi namreč zagotovili, da vso surovo hrano posebej perejo v vodi s klorom. Tako se je dalo na ladji jesti po faraonsko.

Južni Egipt je pravi balzam za dušo. Ni prenaseljen, mesta niso hrupna, ljudje so prijazni, arabskih običajev si že vajen in te več ne obremenjujejo, pa naj še tako tekajo za tabo, ponujajoč ti "posebej poceni za vas" vsakovrstne spominke in kako neumnost vmes. Med uličnimi prodajalci je veliko najstniških dečkov, ki množično zapuščajo sicer obvezno šolanje in s tekanjem za turisti služijo kruh za običajno številne družine. Brezposelnost na jugu je velika, žensk pa skorajda ne vidiš, da bi delale v javnosti. Vsi zaposleni na ladjah, od natakarjev, kuharjev do snažilcev, so moški!

Le na letališču srečaš kako uslužbenko, med turističnimi vodiči v teh krajih ni nobene ženske.

Na jugu še stanuje romantika

Ko prideš iz Kaira in obstaneš ob pogledu na prekrasno letališko stavbo v Luksorju ali Assuanu, ki spominjata na njihova svetišča, kar lažje zadihaš. No, plovba po Nilu na veliki ladji s plavalnim bazenom na vrhu pa je sploh čista romantika. Široka reka nudi drugačen, skoraj biblijski Egipt! Sipine, majhni otočki z množico ptic, obrežja, porasla s palmami, vmes se sem in tja pasejo ovce in ribiči lovijo ribe z lesnimi čolni. Naselij je malo in večina je tradicionalnih s pisanimi hišami sredi njiv, ki jih ročno obdelujejo. Vmes pa že rastejo industrijski nasadi banan. Za njimi pa novi stanovanjski bloki.

Assuan je bil že od nekdaj meka tako za raziskovalce kot za bogataše, ki so si tu zgradili razkošne vile, Aga Khan celo svoj mavzolej. In tudi stari Egipčani so tu zgradili vrsto templjev, ki si jih lahko v miru ogleduješ podnevi, ponoči pa je vredno videti osvetljene, kjer prirejajo predstave za turiste z recitacijami starodavnih pripovedi o življenju bogov in faraonov. Če bi še kdaj šla v Egipt, bi spustila Kairo in obiskala samo jug dežele.