Pečat toplega Mississippija

Besedilo: Monika Bernard
Kategorija: Gorenjska / četrtek, 24. april 2008 / 06:00

Potovanje je lepa priložnost, da naše življenje postane precej bolj razburljivo in doživeto. Kajti okoliščine zagotovo niso takšne, kot si nekako predstavljamo.

Želja, da bi se naučila in doživela nekaj novega, me je lanskega oktobra gnala prvič preko oceana – v Ameriko. S prvim postankom v Severni Karolini sem se prav kmalu odpravila na veliko farmo v južnem delu Mississippija. Pravzaprav je 125 hektarjev velika posest velika le za naše oči, v tamkajšnjih krajih pa je to nekaj precej običajnega.

Prijazen sprejem v oddaljenem Picayunu

S širokim nasmehom me je pričakal tamkajšnji domačin Darrel Martin, ki se na farmi že več kot 30 let ukvarja z zelišči. Pritegnilo me je njegovo preprosto življenje in hkrati globoko osebnostno razmišljanje. »Zelišča v meni razvijajo tankočutnost,« mi je razlagal in hkrati v smehu dodal, »kolikor to še ni uspelo ženi in najinim štirim otrokom.«

Namestili so me v sobici njegovega centra za zdravljenje, ki je sicer namenjena za masažo. To je bila sicer moja odločitev, saj sem se veselila miru za študij zeliščnih knjig. Prav dobro sem se preizkusila v svoji neustrašnosti, saj sem bila v samotni sobici priča različnim nočnim obiskovalcem. Takšni, kot so ščurki in martinčki, se jeseni prav z veseljem zatečejo v ponoči tople notranje prostore. Za dodatno inspiracijo pa po kovinski strehi tik nad sobo svoje nočne zabave uprizarjajo še veverice skupaj z oposumi, ki jih kdaj pa kdaj hitro prepodi tudi kakšna kuna. Vsaj upala sem, da je bilo to edino, kar sem slišala.

V deželi blišča in bede

Slabo prespanim nočem pa je vedno sledil zabaven dan spoznavanja novega okolja, rastlin in seveda tudi novih, osupljivih ameriških navad. Prijazni ljudje, ki se veselo redijo ob konzervirani hrani, kažejo mogočnost svoje potrošniške države na eni strani z bleščečimi avtomobili in ogromnimi nakupovalnimi centri. Po drugi strani pa, še posebej v Mississippiju, številni živijo kar v bivalnih prikolicah ali manjših mobilnih hiškah in trepetajo za svoje službe, ki jim omogočajo izredno drago in cenjeno zdravstveno zavarovanje.

Imela sem srečo, da sem se zadrževala bolj na podeželju, kjer blišč in beda le nista toliko izrazna. Narava v teh južnih deželah je še posebej jeseni ali spomladi izredno prijazna. Temperature okrog 20 stopinj Celzija so bile prav prijetne za decembrsko pohajkovanje po zelenih travnikih in nabiranje raznih zdravilnih rastlin. Čisto drugače pa je poleti, ko pri 40 ali celo 45 stopinjah travniki migetajo najprej zaradi vročine, nato pa tudi zaradi številnih, manjših in večjih kač. Še dobro, da je bila posest tako velika, saj pohajkovanje po travnikih v Ameriki ni tako preprosto. Vsepovsod so namreč nameščena opozorila o privatni posesti z jasnim sporočilom, da prehod ni dovoljen. Glede na to, da je to država, kjer praktično vsakdo hrani vsaj eno puško v domači omari, si nisem drznila kaj preveč preizkušati.

Osrednje dogajanje je bilo v centru

Moje glavno delo je bilo na Darrelovem zdravilnem centru, imenovanem Blue boy. Mojster je skrbel predvsem za stranke, midve z njegovo pomočnico Jayanti pa sva poleg rednega razpošiljanja pripravkov nabirali korenine in jih namakali v doma pripravljen alkohol iz koruze in sladkorja, ki sva ga skrivno kuhali v bližnjem grmovju. Kuhanje alkohola je tam namreč strogo prepovedano.

Center so pogosto obiskovali tudi številni kupci, pa tudi takšnih znanja željnih obiskovalcev, kot sem bila sama, ni manjkalo. Še veliko bolj živahno je poleti in zgodaj jeseni, ko prirejajo razne seminarje, delavnice in srečanja, ki na zabaven in poučen način pritegnejo številne ljubitelje zdravilnih rastlin iz tamkajšnjih krajev.

Razširjanje obzorij

Pestra izkušnja, kjer sem spoznala izjemne ljudi in »čudne« ameriške navade, mi bo prav gotovo ostala v spominu. Pa tudi Darrelove modrosti, ki so mi odprle čisto drug pogled na delo z zdravilnimi rastlinami, so v meni pustile močen pečat. »Zdravljenje z zdravilnimi rastlinami je cela znanost«, je modro razlagal, »vendar spoznajo jo le tisti, ki znajo pristopiti s spoštovanjem ter iskreno željo, da pomagajo drugim.«