Profesorjeva popotnica

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 19. junija

Točnost je lepa čednost, pravi slovenski rek in jaz sem točna malo manj kot ura, ki je tri minute do devete, naročena pa sem ob devetih. Mimogrede, točnost (in tudi natančnost) imam v krvi, kot se reče, kolikor je nimam prirojene, sem jo pridobila v poklicu; navadno je namreč tako, da predsednik države, predsednik vlade ali, recimo, njegova ekscelenca kardinal, ne čaka novinarja, pač pa je ravno obratno.

Na stolu v ordinaciji sem natanko ob devetih. Prof. dr. Brane Kobal pride dve minutki čez, kar je hvale vredno. Verjetno nisem edina, ki jo preseneti, da ne rečem prevzame njegov mogočen videz. Če se izrazim v prispodobi, je gospod profesor hrust v izjemno elegantni izvedbi. Njegova prijaznost, bom rekla kar domačnost, je v slovenskem družbenem prostoru (vsaj na njegovi izobrazbeni ravni) prej izjema kot pravilo. Moj prvi vtis, ki pri meni tudi edini šteje, je, da je prof. dr. Brane Kobal vreden zaupanja bolnika oziroma pacienta. Še nikdar v svojem dosedanjem življenju pa nisem slišala bolj pomirjujočih in bolj vzpodbudnih besed od njegovih: »Tako, da veste, trenutno ste manj bolni, kot če bi imeli gripo.« Besede, ki so me šokirale in potolažile hkrati, v tem trenutku povsem sicer nisem sposobna dojeti, jih pa razumem in čutim kot njegovo popotnico, kot profesorjevo darilo na moji poti k ozdravitvi. In za to darilo mu bom vse svoje prihodnje življenje hvaležna.

Ne vem zakaj, ampak v tem tako rekoč življenjskem trenutku mi padejo na misel besede Louise L. Hay v knjigi Moč je v tebi, ko bralcu prigovarja: »Ljubiti sebe je čudovita dogodivščina; podobno je učenju letenja. Zamislite si, da bi lahko vsi leteli, če bi hoteli! Kako vznemirljivo bi bilo! Začnimo se ljubiti takoj. Zdi se, da mnogi trpimo zaradi pomanjkanja samospoštovanja na eni ali drugi ravni. Stežka nam uspe, da bi se ljubili, saj imamo v sebi tako imenovane napake, zaradi katerih se nam zdi nemogoče, da bi se ljubili take, kakršni smo. Navadno ljubezen do sebe pogojujemo, tako kot postavljamo pogoje ljubezni do človeka, s katerim živimo nek odnos. Vsi smo že slišali, da ne moremo zares ljubiti koga drugega, dokler ne ljubimo sebe. /…/.« Kar se mene tiče, mi ni treba dvakrat reči, da ljubim samo sebe. Odkar se zavedam sama sebe, se imam rada. Z vsemi svojimi napakami vred. Verjamem, da samo zato, ker znam ljubiti sebe, znam ljubiti druge. Z vsemi njihovimi napakami vred. (Če ne bi imeli napak, bi bili roboti.) Moč, s katero bom premagala bolezen, je v moji neizmerni ljubezni do seme sebe, v moji neizmerni ljubezni do drugih, v moji neizmerni ljubezni do življenja nasploh. In, nenazadnje, moč za svojo ozdravitev črpam tudi iz pozitivnega okolja; iz brezpogojne ljubezni in iz spodbud, ki iz tega okolja prihajajo.

(Se nadaljuje.)