Vzdrževanje gozdnih cest

Besedilo: Ivan Srečnik, univ. dipl. inž. gozd., vodja KE Jezersko-Kokra
torek, 22. april 2008 / 06:00

Na območju občine Jezersko je 68,5 kilometra gozdnih cest, od tega je 34,5 kilometra gozdnih cest v zasebnih gozdovih.

Financiranje vzdrževanja gozdnih cest je sestavljeno iz dveh delov: iz sredstev pristojbin za vzdrževanje gozdnih cest, ki se stekajo od dela katastrskega dohodka na Upravo RS za javna plačila (prispevek lastnikov gozdov), in del iz Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, odvisno od javnega značaja gozdnih cest (prispevek države).

Ta sredstva se med letom prilivajo na občinski račun in so strogo namenska (ločeno za gozdne ceste v zasebnih gozdovih in ločeno za gozdne ceste v državnih gozdovih). Delež sredstev za vzdrževanje cest v zasebnih gozdovih je v letu 2007 znašal 10.513 evrov. Žal je rast inflacije vsako leto višja, kot pa je dvig sredstev za vzdrževanje gozdnih cest. Posledica je trajno nesorazmerje med razpoložljivimi finančnimi sredstvi za vzdrževanje gozdnih cest in obsegom potrebnih vzdrževalnih ukrepov, kar ogroža trajnostno rabo gozdnih cest.

Varen promet in ohranjanje cest

Sistem vzdrževanja gozdnih cest je opredeljen v Zakonu o gozdovih in v podzakonskih aktih. Zavod za gozdove zagotavlja vzdrževanje gozdnih cest s tem, da izdeluje letne programe vzdrževanja, sodeluje pri oddaji del, nadzira delo in opravi prevzem opravljenega. Sistem dela je naslednji: Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) izdela prioritetni program vzdrževanja, ki ga uskladi z občino; občina v sodelovanju z ZGS izvede javni razpis za vzdrževanje gozdnih cest; sledi izbira najugodnejšega izvajalca; dela se oddajo izvajalcu preko operativnega programa; ZGS nadzoruje dela, usmerja izvajalca ter na koncu dela prevzame. Program je izdelan na osnovi najnujnejših potreb na posameznih gozdnih cestah. Namen vzdrževanja je ohraniti prevoznost prometnice, omogočiti varen promet, zmanjšati poškodbe na vozilih in ohranjati objekt pred propadanjem.

Voda uničuje gozdne ceste

Analiza stroškov za pretekla leta je pokazala, da je bilo v preteklosti od 40 do 50 odstotkov sredstev namenjeno vzpostavitvi sistema odvodnjavanja (vgraditvi dražnikov, cevnih propustov in ureditvi vzdolžnih jarkov). V zadnjem obdobju pa močno narašča delež gramoziranja (60 – 80 odstotkov). Deloma je to vzrok v začetkih periodičnega vzdrževanja (obnova zgornjega ustroja), deloma pa tudi zaradi pomanjkljivega tekočega vzdrževanja, katerega posledica je v spranosti vozišča gozdnih cest in v pojavljanju erozijskih začetkov na njih. Vzroki teh pojavov so: meteorološki vplivi (vedno več je neviht in nalivov), neustrezna ali prekomerna raba (vožnja v pomladanskem času, ko preko noči še zmrzuje, z neustrezno vožnjo z vozili na prvi pogon), vedno večji pritiski drugih uporabnikov gozdnega prostora (gobarji, planinci, nedeljski izletniki,…) in pomanjkljivo odvodnjavanje. Medtem ko na meteorološke pojave nimamo vpliva, pa na ostale stvari lahko vplivamo sami - z ustrezno rabo gozdnih cest (tudi s predpisanimi režimi uporabe) in z ustrezno skrbjo za odvodnjavanje.

Odvodnjavanje cestnega telesa in vozišča je ključnega pomena za fizično obstojnost in prevoznost gozdne ceste. Voda namreč najmočneje uničuje gozdne ceste, saj so te v primerjavi s kategoriziranimi cestami slabše izdelane in zato še bolj podvržene razdiralnemu vplivu vode. Tu gre predvsem za padavinske vode, najslabše pa je vzajemno delovanje padavinske vode in prometa, ker se v negativnem smislu dopolnjujeta. Glavne posledice padavinske vode na gozdno cesto so: površinsko izpiranje drobnih delcev, ki delujejo kot vezivo zgornjega ustroja; poglabljanje udarnih jam, saj voda mehča podlago, dinamične in vertikalne sile pa dopolnjujejo negativne vplive; poglabljanje kolesnic; mehčanje zgornjega ustroja v celoti. Namen ureditve odvodnjavanja gozdne ceste je torej kontroliran odvod meteorne vode, da so posledice njenega delovanja na gozdni cesti čim manjše. Elementi odvodnjavanja cestnega telesa predstavljajo dražniki (cestni žlebiči), koritnica ali jarek ter cevni propust. Poškodbe tega sistema so pomemben vzrok poškodb spodnjega in zgornjega ustroja ceste.

Poškodbe sistema odvodnjavanja so poškodbe jarkov, koritnic, cevnih propustov in dražnikov. Najpogostejši vzrok poškodb so nanosi materialov z vozišča, vlak ali s pobočij in vraščena vegetacija. Zato je potrebno tekoče vzdrževanje prometnic, ki pa ga Zavod za gozdove in občina ne moreta zagotoviti sama. Tekoče vzdrževanje zajema: kontrolo stanja ceste (zlasti spomladi in po vsakem večjem nalivu), čiščenje naprav za odvodnavanje (čiščenje dražnikov, obcestnih jarkov, koritnic, vtočnih jaškov, propustov,…), gre predvsem za ročna dela; tekoče vzdrževanje vozišča (profiliranje vozišča, krpanje udarnih jam in kolesnic,...), tu gre predvsem za strojna dela.

Ohranimo gozdne ceste

Ob rednem tekočim vzdrževanju gozdnih cest je omogočena prevoznost obnovljenega cestišča za pet do deset let. Da bi to lahko zagotovili, bi morali vzpostaviti preventivno vzdrževalno službo. Ta bi stala ogromno denarja, ki pa ga občina oz. država nima. V primeru vzpostavitve take službe bi zmanjkalo denarja za ostala vzdrževalna dela! Nalogo preventivne vzdrževalne službe (predvsem ročna dela) bi morali prevzeti lastniki gozdov, po katerih potekajo gozdne ceste (to že danes dela velik del lastnikov, ne pa vsi!). Del teh preventivnih del opravimo tudi delavci zavoda za gozdove sami, in sicer predvsem na državnih cestah, deloma pa tudi na tistih zasebnih cestah, kjer kljub našim pozivom lastniki niso aktivni. V prihodnje bo zavod za gozdove pri izdelavi programov dal prednost tistim cestam, kjer bodo lastniki pripravljeni sodelovati, tako z delom, kot tudi z lastnimi sredstvi.