Živim od spominov

Marija Mušič je na Jezersko prišla pred šestdesetimi leti kot mlada učiteljica, nato pa tu poučevala do upokojitve. Z možem sta bila tudi nosilca kulturne dejavnosti v kraju.

Marija Mušič je doma iz Savinjske doline, iz Bočne pri Gornjem Gradu. Po vojni so oblasti zaradi pomanjkanja učiteljev te razdelili po različnih krajih Slovenije. Marijina prva služba je bila v Vidmu pri Ptuju, že leta 1948 pa je bila dodeljena na Jezersko. Začela je učiti 3. in 4. razred v dopoldanski in 1. razred v popoldanski izmeni.

»Imeli smo celodnevni pouk, od ponedeljka do vključno sobote. Ker sva bila le dva učitelja, otrok pa je bilo kakih šestdeset, je pouk potekal kombinirano,« se spominja Marija, ki se je kmalu poročila z učiteljem Tonetom Mušičem. Učiteljski par je dolgo sam obvladoval šolsko delo na Jezerskem, z večjim številom učencev pa je pozneje prišlo tudi več učiteljev.

»Še težje je bilo, ker so šolo določili za hospitacijsko šolo, kamor so hodili učiteljiščniki in učitelji iz vse kranjske občine. Potrebnih je bilo veliko priprav, da sva lahko dobro delala,« pripoveduje Marija, še vedno ponosna na velike uspehe jezerske šole, za kar sta z možem prejela tudi republiško šolsko nagrado. Zakoncema Mušič je življenje minevalo v glavnem v šoli. Rodili so se jima trije otroci, drugorojeni sin je kmalu umrl, hčerki Alenka Ljubica in Jana pa sta prav tako kot starša živeli skupaj s šolo. Spočetka so v šoli tudi stanovali, vendar se je število otrok večalo, prostora pa je zmanjkovalo. Najprej se je družina potrebam po učilnicah umaknila v sobo s kuhinjo in shrambo, leta 1960 pa so dogradili hišo. Marija se spominja, da je bilo tistega leta izjemno veliko otrok, od 160 do 170, učilo jih je že šest učiteljev, Tone Mušič je bil ravnatelj. Šola je bila več let popolna osemletka, pozneje pa je število razredov postopoma usihalo. Preden se je upokojil, je imela jezerska šola še šest razredov, otroci višjih razredov pa so se vozili v šolo Staneta Žagarja v Kranj. Pozneje je ostalo še pet razredov, učenci višjih pa so začeli obiskovati šolo Matije Valjavca v Preddvoru. Po moževi upokojitvi je Marija prevzela vodenje šole, tedaj pa se je odprl tudi vrtec. Ko se je sredi osemdesetih let upokojila tudi ona, tudi petega razreda ni bilo več in vse do uvedbe devetletke je bila jezerska šola podružnica s štirimi razredi.

Tudi po upokojitvi Marija ni zastala. Inštruirala je nemščino, se še naprej ukvarjala s kulturo, kar sta z možem počela tudi ves čas svojega učiteljevanja, dve desetletji je upravljala občinsko knjižnico. Pripravljala je proslave in igre, kajti ljudje na Jezerskem, oddaljeni od kulturnih centrov, so čutili potrebo po tovrstnem življenju.

»Včasih je bilo lahko ljudi pripraviti do tega, da so sodelovali na proslavah, peli, igrali in recitirali, danes nič več,« z grenkobo ugotavlja Marija, ki so jo še lani prosili, da je pripravila komemoracijo. Več let je delala tudi pri Rdečem križu in v komisiji za socialna vprašanja, pisala je ljudem različne prošnje … V pogovoru je čutiti, da jo je od vsega najbolj prevzela kulturna dejavnost. Leta in leta so s Korošci na drugi strani meje sodelovali na kulturnih prireditvah. Posebno lepe spomine pa ima na lutkovni oder in lutkovne predstave, ki sta jih z možem oživljala z velikim zanosom.

»Lutke so na Jezersko prišle s študenti likovne akademije. Neki možev sošolec je bil tam profesor in je s študenti prihajal na počitnice. Spali so kar v šoli, za to pa so se nam oddolžili tako, da so izdelali lutkovni oderček in lutke. Zanje je potem oči (tako so ga klicali tudi učenci) režiral vrsto lutkovnih predstav. Otroci na Jezerskem, ki so bili prikrajšani za obiskovanje lutkovnih predstav v večjih središčih, so jih tako imeli doma in so ob uprizoritvah izredno uživali,« se spominja Marija.

»Po osamosvojitvi sem sodelovala pri ustanovitvi društva upokojencev, bila sem članica odbora, sodelovala sem na njihovih proslavah in pri ustanovitvi pevskega zbora. Ko sem zbolela, pa tudi tega nisem več počela. Saj se še srečujem z upokojenkami, obiskujejo me in skupaj zasnujemo kakšno prireditev, drugače pa živim bolj ali manj od spominov. Pa tudi ti niso bili vedno lepi,« razmišlja sedaj 80-letna Marija Mušič. Prijetna pa so družinska srečanja: poleg dveh hčerk ima še štiri vnuke in tudi dva pravnuka, tako da se družinica lepo veča. Mlajša hčerka je bila prav tako kot starši učiteljica, pedagoški poklic pa je »zastrupil« tudi vnuka in vnukinjo. Stike z učiteljstvom pa Marija še vedno ima: vsako leto maja Jezersko obiščejo učitelji, ki so kdaj službovali na tukajšnji šoli.

Starejša hčerka Alenka Ljubica, ki prisede ob najinem pogovoru, navrže vrsto spominov, povezanih s šolo, ki je bila vselej središče življenja Mušičevih. Na šolskem dvorišču je bilo vedno vse polno otrok, ki so se igrali igro med dvema ognjema. Pozimi so se sankali po cesti z Zgornjega Jezerskega do Kanonirja, v šoli pa pomni velike lončene peči, okrog katerih so se pozimi stiskali premraženi šolarji. Tudi doma je bilo vedno čutiti šolski duh. Mami in oči sta popravljala naloge in najhuje je bilo, ker hčerkama nista hotela pokazati, s kakšno oceno se je kdo odrezal. Doma sta se pripravljala tudi na razne prireditve in Alenki se je zdelo nadvse smešno, ko sta izvajala nenavadne gibe. Pozneje je sama kot režiserka počela natanko to.

Kako Mariji, ki je bila vse življenje polno zaposlena, sedaj minevajo dnevi? Poleg spominov se ukvarja še z občasnimi sprehodi in ročnimi deli. Pod njenimi spretnimi prsti nastajajo kvačkani prtički, izdeluje pa tudi kvačkane angelčke.