Depresija - bolezen kot vsaka druga

Depresija sodi v veliko skupino bolezni, ki jih označujejo kot motnje razpoloženja.

Je duševna motnja, pri kateri se motnje čustvovanja povezujejo s simptomatiko na področju različnih duševnih in telesnih funkcij. Depresivni ljudje se pogosto počutijo žalostne, brez moči, pasivne in brez vrednosti. Vsako dejanje in odločitev sta težka, nekateri s težavo govorijo, razmišljajo, se spominjajo in izgubijo zanimanje za dogajanje okrog sebe. Pogost je tudi strah glede prihodnosti in eksistence. Prizadeti se zaradi tega večkrat umaknejo iz svojega okolja.

Občasno se ti občutki pojavijo pri skoraj vseh ljudeh, pogosto kot normalen odziv na določen dogodek. Če se potrtost pojavi brez vidnega vzroka, se poglablja in traja dalj časa, utegne biti simptom katere od dolge vrste psihiatričnih bolezni. Kadar pa sta prizadeta tudi človekovo vedenje in telesno stanje, postane potrtost simptom prave depresivne bolezni. Približno deset odstotkov ljudi, ki pridejo k zdravniku zaradi težav, ki jih sami štejejo za telesne, v resnici trpi za depresijo. Značilno življenjsko obdobje za depresijo je od 20. do 40. leta starosti. Epizoda depresije navadno traja šest do devet mesecev, le pri približno 15 do 20 odstotkih obolelih se podaljša na dve leti in več. Epizode se ponavadi ponavljajo večkrat v življenju.

Vzroki depresije še niso povsem znani. Med številnimi dejavniki, ki vplivajo na njen razvoj, so: družinska obremenjenost (dednost), stranski učinki nekaterih zdravil, stresni dogodek, biološki dejavniki (hormoni), posledica travmatičnega dogodka (smrt ljubljene osebe, pomembne obletnice, kot je obletnica smrti ljubljene osebe), telesna bolezen. Ljudje, ki trpijo za nekaterimi psihiatričnimi motnjami, se nagibajo k depresiji (anksiozne motnje, odvisnost od alkohola in drugih psihoaktivnih substanc, shizofrenija in zgodnja stopnja demence).

Za depresivno motnjo bo vsaj enkrat v življenju zbolela vsaj šestina prebivalcev. Ta trenutek pa je depresiven vsak dvajseti med nami. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) meni, da bo ta duševna motnja do leta 2020 postala najpogostejši vzrok za predčasno upokojitev.

Simptomi, vezani na depresijo, se značilno razvijajo postopno, in sicer v nekaj dneh ali tednih. Sprva se zdi takšen človek upočasnjen in žalosten ali razdražljiv in anksiozen. Zapira se vase, govori malo, ne je in slabo spi. Mnogi depresivni ljudje ne morejo normalno občutiti niti žalosti niti veselja ali užitka. V najhujši depresiji se ljudem zdi svet brezbarven, brez življenja, skratka – mrtev. Mišljenje, govor in splošne dejavnosti se lahko tako upočasnijo, da bolnik postane popolnoma brezvoljen. Depresivne ljudi mučijo občutki krivde in samoobtoževanja. Ne zmorejo se zbrati. Pogosto so neodločni, občutijo nemoč in brezup, pogosto razmišljajo o smrti in poskusu samomora. Kakšnih 15 odstotkov ljudi s hudo depresijo ima blodnje ali halucinacije. Med najhujšimi znaki depresije so misli na smrt. Vsaj 15 odstotkov hudo depresivnih kaže samomorilno nagnjenje. Takšnega človeka je v tem stanju treba nujno sprejeti v bolnišnico.

Intenzivnost simptomov se pogosto spreminja z dnevnim časom. Nekateri depresivni ljudje se večinoma počutijo malo bolje, ko se dan bliža koncu, medtem ko se pri nekaterih bolnikih simptomi slabšajo ponoči. Ko depresivna bolezen napreduje, simptomi postajajo bolj in bolj izraženi. Končno se zaradi številnih simptomov bolnik povsem umakne vase in večino dneva preživi zgrbljen v postelji.

Zdravnik lahko diagnozo depresije postavi na osnovi simptomov. Stopnjo depresije lahko ovrednotimo tudi z vprašalniki. Dva taka sta Hamiltonova lestvica depresivnosti, ki jo izpolnjuje terapevt, in Beckov vprašalnik o depresivnosti, ki ga izpolnjuje bolnik sam.

Depresija je najpogostejša resna psihiatrična bolezen. Prej ali slej v življenju zboli za depresijo, posebno blažjimi oblikami, približno 10 do 15 odstotkov ljudi. Hujša manično-depresivna vrsta prizadene le okrog odstotek do dva deprimiranih ljudi. Pogostnost vseh oblik bolezni pa narašča s starostjo. Večje tveganje, da bi zboleli za depresijo, imajo: samski ljudje in ljudje brez socialne podpore; ljudje, pri katerih so prisotne druge psihične bolezni, kot so alkoholizem, odvisnost od drog ali motnje pri prehranjevanju; tisti, ki jemljejo zdravila ali so jih prenehali jemati. Zdi se, da je depresija pogostejša pri ženskah. Prej ali slej v življenju išče pomoč zaradi depresije vsaka šesta ženska (v primerjavi le z vsakim devetim moškim). To je lahko res, vendar je vzrok za razliko lahko tudi ta, da so ženske zaradi depresivnih simptomov pripravljene obiskati zdravnika, moški pa se raje zatečejo k alkoholu, nasilju ali drugim izrazom nezadovoljstva.

Zgodnje prepoznavanje in zdravljenje depresije je treba izboljšati z izobraževanjem strokovne javnosti in drugih ključnih oseb, ki se srečujejo z depresivnim človekom in ga usmerjajo k iskanju pomoči. Slehernega bolnika in njegovo družino je treba ozavestiti, da je depresija bolezen kot vsaka druga. Prej ko se ugotovijo simptomi bolezni in ko se zdravljenje začne, boljše so možnosti ozdravitve.

Poznamo tri glavne oblike zdravljenja, odvisno od vrste in stopnje bolezni. Izbirno zdravljenje za depresijo so zdravila. V poštev prideta še psihoterapija in elektrokonvulzivno zdravljenje. Psihoterapija, bodisi individualna ali skupinska, je najbolj koristna za tiste, pri katerih sta poglavitna vzroka bolezni njihova osebnost in življenjske izkušnje. Ugotovljeno je tudi, da gibanje na prostem deluje izredno učinkovito na slehernega bolnika z depresijo.

Čeprav je depresivna bolezen pogost vzrok stiske in družbenih problemov, je prognoza za večino bolnikov dobra, če so le deležni pravilnega zdravljenja in nasvetov. Poglavitna nevarnost je samomor. V bogatih družbah se samomor pojavlja v pogostnosti okrog dvajset na sto tisoč prebivalcev, vsaj osemdeset odstotkov teh smrti pa je v zvezi z depresijo. Samomor je najpogostejši pri starejših moških, ki so družbeno osamljeni in telesno bolni ali trpijo bolečine, vendar pogostnost pri mlajših ljudeh narašča.

Mnogo ljudi, ki trpijo za depresijo, ni treba sprejeti v bolnišnico in se z zdravili dobro pozdravijo. Ljudje s hudo in dolgotrajno depresijo (posebno starejši) včasih potrebujejo stalno zdravljenje in lahko postanejo socialno ogroženi.

Literatura:

Lanbein & Skalnik: Veliki zdravstveni vodnik, 2. Kranj, Modita 2007; 116-119.

Ažman, R.: Depra. Celjska Mohorjeva družba, 2007.

Veliki zdravstveni priročnik. MDS. Založba Mladinska knjiga, 2000; 403-407.

Družinska zdravstvena ekciklopedija. DZS, 1998; 198-199.

Petek, D.: Depresija. Družinska medicina. Združenje zdravnikov družinske medicine SZD, Ljubljana, 2002; 505-511.