Nesrečni glasbenik (2)

Besedilo: Lea Peterlin
Kategorija: Prosti čas / petek, 18. april 2008 / 06:00

Ljubezensko življenje je idealiziral že pri petnajstih. Kar pomni, je sanjal o svojem bendu in srečni družini. Ko se mu je želja končno uresničila, njegova noseča "barbika" tega ni razumela. Ni znala ali pač ni hotela.

Bil je običajen sobotni večer, ko je 'barbi' odkrila spletno klepetalnico. Beseda je dala besedo in po nekaj mesecih ga je med vnovičnim odpravljanjem na večerni nastop presenetila z izjavo, da je na internetu našla moškega svojega življenja in odhaja.

"Si moreš misliti? Srečala ga je na ona-on. Pha," je ves užaljen pripovedoval tistega dne, ko sva se zmenila za najino prvo kosilo. Ni še čisto dojel, da se mu je ideal srečne družine zrušil na ničelno točko. Fant prihaja iz vasi, je prijetnega videza, s karakterjem, ki ga danes cenijo le tiste, ki so svoje najstniške popadke tridesetih let že preživele. Njegova izbranka je kljub nosečnosti gladko naredila rez in odšla. Tega najprej ni razumel, potem se je pač sprijaznil.

Minilo je nekaj mesecev, in ponovno sva se zmenila za kosilo. Že pri juhi mi je nasmejano in neučakano povedal, da je sedaj tudi on spoznal žensko svojega življenja. Pogledala sem ga z žlico v ustih in čakala na nadaljevanje. "Saj veš, zarečenega kruha se največ poje."

"Vem. Predstavljam poosebljeno štruco. Včasih celo hlebec." "Prišla je na en naš špil, drugače pa sva kar nekaj komunicirala preko spleta in se kar spoznavava ..." Sledil je kratek odmor. Vzel si je čas, vmes naročil natakarju še kozarec vode, srebal juho dalje. "In?" sem bila radovedna. "... in jeseni se poročiva," je fant na oni strani mize prav mirno postregel s podatkom, ki je name deloval kot hladen tuš.

Čakaj. Pozna jo tri, štiri mesece, pa jo bo kar oženil, sem razmišljala, gledala v krožnik in z velikim zanimanjem občudovala plavajoče jušne cmočke. "Ja, to je pa ... lepo," je bilo vse, kar sem spravila iz sebe. Nekaj je še žlobudral o njenem poklicu, pa o tem, kako je super punca, kako bosta skupaj gradila hišo - mislim, on jo bo, vendar nisem poslušala. Nadela sem si butast nasmeh, parkrat zamomljala 'aha', 'ja', 'super', plačala svoj delež kosila - moderni moški pač, in se odpeljala domov. Stike z njim sem prekinila, tako da ga pet let nisem ne videla ne slišala. Njegovo soprogo (identična slika prve izbranke) sem sicer srečevala na rekreaciji, kjer sva morda kdaj izmenjali nekaj vljudnih fraz, to je bilo pa tudi vse.

Potem sem naletela nanju v eni izmed ljubljanskih trgovin. Tip nesrečen za umret. Preden je odprl usta, me je prešinilo, če bo res moral skozi pet zakonov, da bo dojel. Kakor hitro se je žena oddaljila, je pristopil in se široko nasmehnil, češ dolgo se nisva videla. Zanimalo ga je, če imam fanta. Trenutno res, je bil moj odgovor. Kljub temu sem bila deležna razlage, kako je nesrečen v svojem zakonu in je predlagal, da bi se kdaj dobila. Šlo mi je na smeh. "Mislim, da ne bo šlo," odgovorim, "ker, dokler imam nekoga, imam pač nekoga."

Fant je dobil košarico, se za trenutek umaknil, vseeno pa bi rabil osebnega psihologa, ki bi z njim nosil breme nesrečnega zakona. Na dolgo in široko je razpredal o svoji mladostni ihtavosti, o tem, kako se je prehitro poročil, ampak vseeno jo ima rad, pa otroka imata sedaj, pa stanovanje je kupil, pa dobila je nov avto, pa komaj se je rešil bivše ... Strmela sem vanj z naučenim nasmehom in ponavljala vajo z 'aha', 'aja', 'a tako', mislila pa sem si: ljubček moj, ti se boš pa res še petkrat - ne, šestkrat poročil, da boš dojel. In očitno vsaka naslednja ni nič drugačna od prejšnje …