A ti veš, da je zemlja okrogla?

Sanjala sta o tem, da si bosta nekoč kupila motor, ga "spedenala" v nulo in z njim objadrala svet.

Oba sta bila še velika otroka, nedorasla, ihtava, razvajena, egoistična in zato ni bilo čudno, če je tudi Andreja nenehno nihala med željo narediti splav in obdržati otroka. Komu se bo to hamletovsko vprašanje zdelo smešno, češ kaj pa je to takega, narediti splav?! Greš v bolnišnico, zapreš oči, dohtar ti malo potaca tam spodaj - in vse je opravljeno. Pika. V resnici pa pri večini ni tako. Otrok, ki raste v materinem telesu, je, konec koncev, le živo bitje.

»Bili so dnevi, ko je Aleš prihajal k meni in me izsiljeval, češ naredi splav, pa te bom spet ljubil. Ali pa mi je trobil, naj pazim na postavo, da se ne bom zredila, ker on ne mara debelih babnic. Nekoč me je peljal na neko praznovanje rojstnega dne in tam se je zraven mene zalizoval z vsako, s katero je šel plesat. Jaz pa sem trpela v kakšnem kotu, šlo mi je na bruhanje in vsega sem bila sita. Tako sem s svojo odločitvijo, da grem delat splav, odlašala, dokler ni bilo prepozno. Zdi se mi, da sem bila noseča že več kot pet mesecev, ko vendarle stopim do ginekologinje in ji rečem, da se ne grem več. Zdi se mi, da sem ob njenih besedah, da sem prepozna, dobila manjši živčni zlom, kajti po tistem se več kot teden dni nisem spravila iz postelje. Pa tudi Aleša ni bilo blizu … vse do rojstva otroka,« nadaljuje s pripovedovanjem Andreja.

Otrok se je rodil več kot mesec dni prej, bil je slaboten, nagrbančen, prav nič lep. Andrejinega srca se ni dotaknil in vesela je bila vsakega dne, ko ji ga niso prinesli. Smilila se je sama sebi, se pomilovala in se jezila na tiste, ki niso jokali z njo. Sošolke, ki so jo obiskale, so ji razlagale o žurih in fantih, ona pa je čemela v postelji, vse jo je še bolelo in v prsih jo je stiskalo mleko. Sovražila je sina, Aleša in cel svet.

»Obljubila sem si, da ga dam v rejo, da se ga znebim, da Aleša spet navežem nase,« reče iznenada z glasom, v katerem je bilo čutiti, da se še vedno obtožuje zaradi takih misli. Sin ji ni bil v veselje niti potem, ko je prišla domov. Nekoč je šla na sprehod in med potjo srečala Aleša. »A ne boš pogledal svojega sina,« mu je rekla. On pa se je obrnil stran, in si prižgal cigareto. Ko sta prišla po klancu navzgor, je prijel za voziček in se nasmehnil: »Me zanima, s kakšno hitrostjo bi zdrvel navzdol …« In je spustil voziček z otrokom…

Takrat je Andreja mislila, da bo umrla od strahu. Začela je teči za vozičkom, kričala je na pomoč in imela je blazno srečo, da ji je šel naproti nek starejši gospod, ki je voziček s težavo uspel ustaviti. »To so bili trenutki največje groze v mojem življenju. Pa sem še verjela, da je vse skupaj bilo narejeno iz objestnosti.«

Spet drugič je Aleš prišel k njej ravno takrat, ko je mali imel drisko in še kašljal je za povrhu. Toliko časa je Andreji pihal na dušo, da je malčka položila v posteljico, naročila očetu, naj malo popazi nanj in skupaj z Alešem odšla ven. »Ravno je zapadel sneg, kakšnih 30 ali 40 centimetrov ga je bilo. Porinil me je na tla in me začel kepati. Potem je počepnil name in mi začel tlačiti kepo naravnost v usta. Najprej mi je bilo smešno, potem pa, ko nisem več mogla dihati, sem se ga začela otepati. Verjetno je mislil, da mi je všeč, da se tudi jaz igram, in sploh ni odnehal. Na ves glas se je smejal, ljudje, ki so hodili mimo, so sicer zmajevali z glavami, toda nihče mi ni priskočil na pomoč …«