Dva monologa še nista dialog

Leto 2008 je evropsko leto kulturnega dialoga in ena od vodilnih tem slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Medkulturni dialog bo tudi tema srečanja evropskih parlamentarcev, ki bo v ponedeljek v slovenskem parlamentu. Gostitelj srečanja je poslanec mag. Branko Grims, predsednik parlamentarnega odbora za kulturo, šolstvo in šport.

Za kakšen dogodek v okviru slovenskega predsedovanja Evropske unije gre?

»V ponedeljek, 14. aprila, bo slovenski parlament gostil člane vseh evropskih parlamentov na temo medkulturnega dialoga. Sodelovali bodo predstavniki parlamentarnih odborov za kulturo, dodatno udeležbo so napovedala nekatera veleposlaništva. Z naše strani sem povabil tudi nekatere najbolj znane kulturne ustvarjalce, odzvala sta se dr. Dejan Komelj in Žarko Petan. To bo odlična zasedba, kajti dr. Dejan Komelj se po filozofski plati ukvarja ravno z medkulturnim dialogom, Žarko Petan pa je poleg Draga Jančarja najbolj znan slovenski pisatelj v tujini, kjer je izdal kar 65 knjig. Tema bo g. Petanu, glede na njegove življenjske izkušnje, pisana na kožo. Srečanje parlamentarcev EU, ki ga bova uvodoma pozdravila z ministrom za kulturo dr. Vaskom Simonitijem, bo v državnem zboru potekala ves ponedeljek, na njem pa pričakujemo tudi evropsko poslanko NSi Ljudmilo Novak ter predstavnico Evropske komisije za področje kulture.«

Čemu boste parlamentarci na srečanju namenili največjo pozornost?

»Tema je medkulturni dialog v najširšem pomenu besede. Ta ne poteka le med verstvi, temveč tudi med državami, med skupinami ljudi različnih prepričanj, med posamezniki. Zanimivo je, da eden od Murphyjevih zakonov odlično povzame bistvo medkulturnega dialoga, ko pravi, da »dva monologa še nista dialog«. Medkulturni dialog mora biti dvosmeren proces in nikakor ne enostransko prilagajanje Evrope drugim. Ključna je obojestranska pripravljenost za razumevanje ter sprejemanje in s tega vidika je medkulturni dialog na dolgi rok edina stvar, ki zagotavlja razvoj posameznim državam in svetu kot celoti. Naj ob tem pokažem na neko dvojnost vlog, v katerih se pojavljam: po eni strani vodim slovensko delegacijo v Parlamentarni skupščini zveze NATO, po drugi strani pa se v parlamentu ukvarjam z medkulturnim dialogom. Ti dve na videz nasprotni vlogi pa sam razumem drugače: zveza NATO nam že danes zagotavlja najvišjo dosegljivo stopnjo varnosti, miru in blaginje; na dolgi rok pa je nujen tudi medkulturni dialog, brez njega lahko prej ali slej pride do uničujočega spopada civilizacij.«

Medkulturni dialog je sicer tudi tema letošnjega predsedovanja Slovenije Evropski uniji?

»To je ena od vodilnih tem, za katero se je Slovenija pred institucijami Evropske unije zavezala, da jih bo posebej predstavila javnosti, zato bo ključna tema enega od treh medparlamentarnih srečanj v času našega predsedovanja EU.«

Kako da so tovrstna srečanja javnosti manj znana, kot pa denimo ministrska srečanja?

»Slovenija se je zavezala k večjemu promoviranju medkulturnega dialoga in eden od ciljev našega odbora je, da to temo bolj približamo javnosti. To temo sem predlagal državnemu zboru za srečanje evropskih parlamentarcev, ker sem prepričan, da bi tudi znotraj meja Slovenije mi sami morali vzpostaviti medkulturni dialog. Ne samo zaradi boljšega sožitja različnih narodov, religij ali družbenih skupin, ki so tu prisotne, pač pa predvsem zato, ker v Sloveniji pogosto pademo v neko past. Po definiciji je namreč nasprotje medkulturnega dialoga sovražni govor. Slednji pa se pri nas dostikrat prikazuje zgolj z levičarskega zornega kota. Če denimo nekdo reče, da z nekom ne gre na kavo, ker je druge polti, vsi dvignejo glas, češ da gre za sovražni govor. In res gre za to, a ker ga je večina takoj zaznala in odklonila, je mnogo manj nevaren. Bistveno nevarnejša je druga oblika sovražnega govora, značilna za t. i. »tranzicijsko levico«, ki nekatere sporne izraze v medijih tako pogosto uporablja, da se ljudje sploh ne zavedajo več, da gre za sovražni govor. Primer tega je zloglasen pojem »preštevanje kosti«. Gre za nepietetnost, za sovraštvo do po vojni zločinsko pomorjenih ljudi, za očitno omalovaževanje zločina proti človeštvu. Po pravnih aktih EU (Rimski statut smo že davno ratificirali) je sovražni govor vsako zmanjševanje pomena ali smešenje zločina proti človeštvu oziroma genocida, torej bi morala naša sodišča preganjati tako početje. Pa ga?

Kot dodaten argument, da medkulturni dialog nujno potrebujemo, naj navedem nedavno slovesnost ob dnevu človekovih pravic, posvečeno vsem žrtvam povojnega totalitarnega sistema: političnim zapornikom, pregnanim, umrlim v povojnih pobojih; skratka vsem, ki so v obdobju 1945–1990 trpeli. Šokantno je, da nihče od SD (pravne naslednice Zveze komunistov) ni prišel na to slovesnost. Očitno je šlo za njihov bojkot, kar so tudi javno priznali. SD torej spravo razume le še kot sredstvo za metanje peska v oči. Ali koga potem čudi, da je njihov nekdanji predsednik hodil po grobiščih žrtev v Kočevskem rogu z rokami v žepih? To kaže, kako zelo je potreben medkulturni dialog, očitno tudi med rablji (tistimi, ki so povzročili zlo in trpljenje v nekem obdobju oziroma so zanj objektivno odgovorni) ter njihovimi žrtvami.«

Medkulturni dialog je torej potreben tudi v našem notranjem prostoru?

»Ob naši zavezi za širjenje medkulturnega dialoga gre za to, da jo iskreno sprejmemo tudi pri nas samih. Srečanje lahko pomeni impulz za nek začetek drugačnega načina pogovarjanja, drugačne politične kulture, kjer si dva prisluhneta in se pogovorita odkrito, brez sprenevedanja. Slednjega je pri nas res veliko. Nestrpnost, s katero poteka izražanje mnenj, kaže na to, da je še zelo veliko prostora za uveljavljanje medkulturnega dialoga. Potrebujemo ga denimo tudi med verujočimi in med tistim, čemur sam rečem agresivnem ateizem. Naj omenim primer, ko je v državnem zboru ob razpravi o medijih nekdo iz opozicije kot največji problem poudaril »popolno nesprejemljivost, kar ogabnost« tega, da se Radio Ognjišče »sliši že skoraj do vsakega praga«. Če poslanca opozicije motita že sam obstoj in dobra slišnost medija z drugačnimi vrednostnimi izhodišči od njegovih, pa se od njegovih izjav nihče v opoziciji ne distancira, kaj šele opraviči, to kaže na skrajno nizko raven njihove politične kulture.«

Ali to pomeni, da ste politiki pokazatelj stanja v medkulturnem dialogu pri nas in tudi tisti, ki lahko pokažete smer?

»Izvoljeni smo na volitvah in parlament je odraz stanja v Sloveniji, kakršno v resnici je. Ljudje volijo tiste, za katere so prepričani, da lahko pripomorejo k uresničitvi njihovih vrednot, idej, potreb in želja. Churchill je nekoč dejal, da je večstrankarski demokratični sistem morda res slab, vendar doslej še nihče ni odkril nič boljšega. Pri trudu za večjo raven politične kulture sam dostikrat nastopim v parlamentu tako, da pokažem, kje je prišlo do kakega sprenevedanja, kaj je govoril nekdo prej in kako govori sedaj, razlike pa so včasih resnično smešne. Za velik del opozicije lahko rečem, da ima očitno medicinsko težavo, ki se ji reče amnezija, namreč da izredno hitro izgubi spomin. Le en primer: na začetku tega mandata so poslanci iz »tranzicijskega dela« opozicije na ves glas vpili, da moramo znižati pokojnine, ker bomo sicer uničili pokojninsko blagajno. Temu se je koalicija uprla in upokojenci so zaradi rednega povečevanja (usklajevanja) pokojnin danes na boljšem. Pa še pokojninsko blagajno smo uspeli saniranti. Nihče od tistih, ki so tedaj nasprotovali, se noče niti spomniti več, kaj je trdil tedaj, in danes govorijo nekaj povsem drugega.«

Kako lahko mediji pripomoremo k medkulturnemu dialogu?

»Medkulturni dialog je možen le v prostoru, ki je medijsko odprt. Mediji nosijo odgovornost, da ta prostor odprejo, da je osvetljen iz različnih zornih kotov, kar velja za vsak relevanten problem v družbi. Treba je dati priznanje lokalnim in regionalnim medijem v Sloveniji, ki v veliki meri rešujete čast slovenskega novinarstva, kajti osrednji mediji so v glavnem vrednostno uniformirani - so pretežno ultra levičarski in izjemno malo publicirajo stališča, ki od tega odstopajo. Edina izjema so le neposredni prenosi iz parlamenta, kjer se ljudje lahko sami prepričajo, kdo je kdo v Sloveniji, in kako kdo v resnici ravna, zato so »tranzicijski levici« trn v peti. To je namreč edina priložnost, ko ljudje sploh lahko še vidijo resnično dogajanje, vse ostalo je zgolj podoba.«