Bogastvo za besnš`k šnopc

Najbogatejši Gorenjec je podjetnik in mesar Nace Krača. Njegov posel sega od svinjske ribice do stanovanjskega naselja. Prijazen in prisrčen Gorenjec.

Potem ko so pred dnevi v reviji Manager objavili lestvico najbogatejših Slovencev, smo se v gospodarski redakciji Velikega brata lotili lestvice najbogatejših Gorenjcev. Po temeljiti raziskavi med vsemi gospodarskimi subjekti in nekaterimi tajkuni zasebniki smo upoštevajoč vse parametre, ki določajo višino, širino in debelino bogastva, našli samo tri zares bogate Gorenjce. Vse drugo je namreč navadna revščina. Na tretje mesto se je z 908,67 milijona evrov uvrstil vodovodar Franjo. Drugo mesto je letos pripadlo naturaliziranemu Slovencu, sadjarju Ljimonjadiju s skupnim premoženjem 908,68 milijona evrov. Tudi letos je na lestvici bogatašev premočno zmagal kranjski podjetnik in mesar Nace Krača z 909 milijonov evrov. Sedeminšestdesetletni edini lastnik podjetja Mesarstvo Krača, v lasti ima še 80 odstotkov razvojnega sklada Mladi junci, 6 odstotkov javnega zavoda Meso za zdravo telo, 56 odstotkov podjetja Kralj živali, d. o. o., skupaj z vodovodarjem Franjem pa imata še vsak po 49 odstotkov nepremičninske agencije Ne premikamo, d. o. o., pri čemer je lastnik preostalih 2 odstotkov neko podjetje Dvaposto iz Sanskega mosta.

Medtem ko je vodovodar Franjo, kot so nam sporočili iz njegove pisarne, ta trenutek na strokovnem izpopolnjevanju v podsaharski Afriki, kjer se med drugim udeležuje tudi simpozija o podvodnih spremembah in tečaja na temo, kako iz zdrobljenega vodnega kamna s primesmi mleka izdelovati sirni namaz, pa smo Ljimonjadija dobili na telefon.

»Očeš pomoranči, kivi, koljerab ili brstična ohrovt, da ne kaže možda ekološko pridelovan sladka jabuk?« mi takoj predstavi dnevno svežo ponudbo sadja in zelenjave. »Ne, rad bi vas povprašal o vašem bogastvu, kako ste začeli, kaj danes delate in kako ohranjate oziroma širite bogastvo.«

»Ma, kako da kažem, o tome ja ne želi da priča sploh. Nema interes od moja rodžak za takav debata.«

»A daj no,« ga prosim.

»Ne može tako mi Boga u korejska ljimuzin. Mene je žao velik, a ne moža, da priča na naša finančna situacija. Ja rajše prodajam borovnica komad po komad, ko da prekršim naša sadjarska i rodbinska zakon.« In sva zaključila pogovor.

Skromen in marljiv

Z nekoliko strahu sem se podal k prvemu na lestvici Nacetu Krači. Dobil sem ga v klavnici, ko je ravno »auslezvov« enega prasca.

»Saj vem, gospod Krača, da je neprijetno govoriti o bogastvu,« se prestopam pred njim (človek je le imel nož v roki, jaz pa samo diktafon). »Ampak mi smo naredili eno lestvico najbogatejših Gorenjcev, pa ste vi prvi …,« še ne dokončam, on pa: »Kva j' zej, tamav br't. Kva b' r'd? A de t' kej puvem, kva 'mam u garaž', pa če 'mam kej dol u izolski marin' prvezan,« me preseneti Nace, odprt in odkrit kot je za nas, Gorenjce, še posebej značilno.

»Jaaa…, a lahko?« boječe odvrnem.

»Nuben problem. Jest n'kol nis'm skrivov, kva 'mam pa kok 'mam. Lej, za babe 'men ni. Jest 'mam mojo Joži in s'm čist' zadovolen z no. Že 42 let. Na rečem, sej k'šno včas' pogledam ke u r't al' pa gor u balkon. Madona, tele pevke so men prov ušeč. Natalija, pa una Saška. No, de ne rečem tamvade, une ud Atonik Harmonika.«

»Avtomobili?«

»U garaž' mam šest vozov. Tanarbol je ta vel'k Marcedez, delan pusebej zame. Mam v prtlažn'k skrino, not pa skoz tanarbol kose ud svinjske ribice, pa kašen kotlet, pa govejga za župo. No, kubase pa salame, to se ve. Ku…c, k' greš na teren, mor'š met sabo robo za pukazat, a ne. Po 'mam pa še štir' Marcedeze, usakga dr'gač barve. Rdeč'ga, k' grem na Jesenice na hokej, zelen'ga za u Lublano, črnga, k'dr grem s Peterletam šah igrat, no najlubš mi je pa un temno rdečkast, k' ga 'mam, k'dr grem u Kran na fuzbal navijat za Triglav, k' t'ko dobr u 2. lig' igra. Ti, sam to ne napisat. S sabo 'mam zmerej k'šno Kokto za predsednika kluba, unga nuvinarja Šubica, sej ga poznaš. Mu jo že na začetk tekme dam, sej veš, če ni tapru na vrst, je pa poj celo tekmo tečen.«

»A pir pa ne?«

»Uuuuu, ke pa. Mogoče ta mavga. Če ta velk'ga spije, je pa kuj vrtoglov.«

»Imate še kakšne nepremičnine?«

»Čak no. Žena ma pa poj še eno Lado Nivo, kadar gre u Lidl al' pa Hofer. A veš, sem nek slišou, d' je lastnik Hoferja un Hofer s televizije, k 'ma tele narodnozabavne čez.«

»Hiše, vikende, apartmaje?«

»Kva, tola 'mam, k tle videš. Bajto dvonadstropno, spodej sva midva z Joži, zgorej je tamav sin s familijo. Je priden. Pomaga. Nemu bom enkrat vse napisal. Sej tastari sin bo tud kej dobu, sam on je umetnik. U Lublan ž'vi. Kreator, a kva se že temu reče, k'r on dela.«

»Menda imate v načrtu tudi nepremičninski projekt, gradite naselje hišic v Rakovici pri Kranju?

»To delava skupaj z vodovodarjam Franjotam. Firmo 'mava sk'p. Kaj čem razlagat. Hpiva sva večji del severnega pobočja Šmarjetne gore, tistega, ki se spušča proti Rakovici. Zdej bova tle začela gradit' elitno stanovanjsko sosesko. Nadstandardne vrstne hišice. Use 'maš, od pogleda na Zabukovje, na štreko in na Savo do posebne kopalniške opreme Dolomiti extreme blitz in oken znamke MIK, ki jih bo ugrajeval in montiral rokometaš Edvard Kokšarov osebno.«

»Mogoče še kakšna beseda o vaših začetkih, zdaj, ko sva pri koncu?«

»Uuuu to j' pa dovga zgodba. Zdele res nimava cajt za to. Moje slike ne dajat v cajtng. Lej, tala slika t' bom dau, ta vse pove. To so moj' začetki. U Prištin s'm bil u vojsk', poj, k' s'm odslužu, s'm pa skupej z Idrizijam in Hakanam odpru tole mesnico u Prištin'. No tole je b'l št'nt, a ne. No, po petih letih dol sem šele pol leta '87 začel tle u Kran. A'vš en šnopc? Mam Besnčana, ta je več vreden kt vsa bogatija. Če j' ta prav, seveda.«

»Bom! Z veselam.«