Bolj vedoželjni, manj kreativni

"Z otroki imamo veliko manj problemov, kot smo jih imeli včasih. Skorajda nimamo agresivnih otrok," pravi vzgojiteljica Irena Babnik.

Vrtec Tatjane Odrove (današnji Sonček) je bil prvi namensko zgrajeni vrtec v Kranju. Odprli so ga pred petdesetimi leti, prvega februarja leta 1958. Irena Babnik je prišla za vzgojiteljico v ta vrtec 1. septembra leta 1975. Ostala je vse do danes, ko odhaja v pokoj:

»V prvih letih službovanja me je sicer prešinilo, da bi službo vzgojiteljice pustila, saj so bili včasih železni časi tudi v vrtcih. Vse smo imeli predpisano: pet minut do sedmih priprava na zajtrk, zajtrk točno ob pol osmih, potem vodene zaposlitve, na primer tri minute telovadbe. To se je dogajalo v letih, ko sem prišla v službo, pa tja do osemdesetih let in še malo čez. Včasih me je bilo strah iti v službo, vrtec sem imela štiriindvajset ur na dan v glavi.«

Kakšna je bila kazen, če ste prekoračili odmerjeni čas za telovadbo?

»Čisto do minute nas niso lovili, kljub temu smo se bali nadzora. Pomembno je bilo prav vse, tudi to, če smo pri pisanju priprav pravilno postavljali vejice.«

In kako je danes?

»Se sploh ne da primerjati. Starši včasih niso imeli kaj dosti besede pri tem, kaj želijo za svoje otroke. Vrtec je imel določeno ponudbo in tako je bilo. Vsi otroci so morali delati vse, razen zjutraj, ko so se nekaj časa lahko igrali po želji. Vse ostalo so bile vodene zaposlitve: vsi so se morali naučiti pesmico, vsi so morali risati, ... Danes veliko bolj izhajamo iz otrok. Otrok dela toliko, kolikor je sposoben. Z njimi se več pogovarjamo, igramo, ustvarjamo, otroke usmerjamo in jih ne vodimo.«

Koliko imate pri tem vzgojiteljice proste roke?

»Mislim, da kar precej. Vsaka, ki želi, lahko sprosti svojo kreativnost, mora pa se držati določenih načel, kurikuluma, ampak vse to je sprejemljivo.«

So otroci danes bolj razvajeni, bolj zahtevni?

»Malo bolj razvajeni so, ampak z otroki imamo veliko manj problemov, kot smo jih imeli včasih. Skorajda nimamo agresivnih otrok. Zanimivo je, kako se je spremenil način dela med 1985 do 1990, ko so bili poskusi dezinstitucionalne vzgoje, ko naj bi otrok v vrtcu lahko delal, kar bi hotel; če bi pri kosilu nekomu metal solato v glavo, jo pa bi. Vzgojiteljice nismo pristale na to, želele smo ohraniti moralne in vedenjske norme. So pa otroci lahko začeli prehajati iz sobe v sobo, lahko so bili v garderobi; pred tem so bile sobe zaprte, nismo se kaj dosti mešali med sabo. Danes smo vsi lahko skupaj. Otroci so danes veliko bolj vedoželjni, po drugi strani se pa manj kreativno igrajo kot včasih.«

Kljub temu da je danes na voljo več igrač?

»Ravno zato. Imajo preveč igrač, veliko gledajo televizijo, starši delajo dlje in če še po službi doma kaj postorijo, jim za igro z otroki ostane malo časa.«

Kaj pa starši, so postali bolj zahtevni?

»Več pričakujejo od nas, nekateri pričakujejo tudi stvari, ki jih vzgojiteljice ne moremo prevzeti; na primer, vzgojiteljice ne moremo vzgajati otrok, to je naloga družine. Mi jih lahko vzgajamo za čas, ko so v vrtcu. Vzgajamo jih za odnose, vsaj v naši skupini imamo na odnosih velik poudarek in delamo na tem, da otroci znajo sami reševati konflikte med seboj. Čeprav so to majhni otroci, točno razumejo, kaj je njihova odgovornost, in vedo, do kam gredo lahko. Saj se kdaj zravsajo, ampak v normalnih okvirih. Ni pa agresije. Včasih, ko smo otroke vodili in so bili bolj ukalupljeni, smo imeli veliko večje probleme z agresivnimi otroki.«

Pogrešate malo šolo?

»Malo jo res, pa ne toliko zaradi mene, kot zaradi otrok. Se mi zdi kar velika razlika med malo šolo in prvim razredom, čeprav so razlike tudi od šole do šole. Vsaj za eno osnovno šolo vem, da se že novembra učijo računanja v prvem razredu, da morajo prvošolci kmalu poznati dvanajst mesecev v letu, pa vse praznike. Meni se zdi to prehudo.«

Ste pred petintridesetimi leti prepevali iste pesmice?

»Pesem Naša četica so znali otroci pred petintridesetimi leti in jo znajo danes. Nekaj takih je, ki so večne. Ko sem začela delati, smo imeli pri malčkih pesmico o Pastirčku, ki je zdaj ne pojemo več. Žogica Nogica je še zmeraj aktualna.«

Koliko otroci poznajo družabne igre?

»Nekaj se jih naučimo v vrtcu, od doma jih poznajo bolj malo.«

Če bi bili na tem, da zaposlite vzgojiteljico, kakšno vzgojiteljico bi zaposlili?

»Tako, ki se znajde, predvsem pa tako, ki ima rada otroke. Zanimivo je, da nekateri mislijo, da imamo tako neznansko rade otroke, da brez njih sploh ne gre. Vam povem, zakaj. Ko smo bili na morju, so rekli drugi starši, glej, ta je pa vzgojiteljica, bo še naše otroke popazila in se z njimi zabavala. Tako neskončno rade jih pa spet nimamo, da bi še na morju po obali pobrale vse otroke in se z njimi ves čas ukvarjale.«

Že kaj razmišljate o upokojitvi konec aprila?

»Ja, bo fletno. V načrtu imam toliko stvari ... Najprej moram narediti tisto, kar sem do zdaj odlašala; hišo moram pospraviti od vrha do tal - in to naenkrat. Zelo rada šivam zase in za otroke. Pa vrt imam. Približno leto dni imam časa, da uredim stvari in da se dodobra spočijem, potem bom pa pazila vnučko.«