Manca ostaja Manca

Nastopila je na letošnji Emi, srečali smo jo v dvoboju v Piramidi, plesala in pela je med zvezdami na televiziji. Oder jo je zasvojil. Manca Špik komplimente o dolgih nogah sprejema z nasmehom, vseeno pa meni, da so noge le bonus, pomembnejša je vsebina.

Znano slovensko pevko gorenjskega rodu Manco Špik smo pred kratim srečali na gorenjskem festivalu Prvi glas Gorenjske. Pred petimi leti je še sama sodelovala med nastopajočimi, tokrat je že drugič sedela v strokovni komisiji.

V samostojni triletni glasbeni karieri ima Manca za seboj že kar lepo število festivalskih nastopov in različnih tekmovanj. Trikrat je nastopila na Melodijah morja in sonca, se predstavila na Slovenski popevki, Pesmi poletja in na letošnji Emi. Lani je odpotovala tudi v Črno goro, kjer je kot gostja nastopila na mednarodnem festivalu Sunčane skale. Nastop na letošnji Emi šteje za drugo največjo stopnico na svoji glasbeni poti - takoj za zmago na MMS-u. »Kljub temu da so me mediji že od vsega začetka favorizirali, na koncu pa sem v finalu pristala na devetem mestu, sem zadovoljna s svojim nastopom, ker sem dala v tistem trenutku svojim poslušalcem največ, kar sem lahko. Pomembno je, da verjamem v svojo skladbo, tako kot sem verjela v vse moje pesmi doslej. Čas pa je pokazal tisto, kar sem si najbolj želela: moja nova skladba je na radijskih postajah med najbolj poslušanimi in zaželenimi skladbami letošnje Eme. Na nastopih pa ugotavljam, da jo ljudje znajo že na pamet. To je daleč najpomembnejše in obenem potrditev mojih prizadevanj. Zagotovo pa se bom na Emo znova prijavila, saj je nastop na največjem slovenskem glasbenem festivalu idealna priložnost za promocijo nove pesmi. V tem trenutku v mislih že snujemo novo skladbo, v studio pa se bomo zaprli enkrat jeseni.«

Zanimalo nas je, kaj meni o tem, da se je Maja Slatinšek odpravila na predizbor za Evrosong kar na Irsko. »Po uspehu Maje Slatinšek na Irskem, mislim, da se bodo prijave na predizbore v tujino v prihodnjih letih povečale - kar se mi zdi dobro in je dobrodošlo. Slovenci imamo odlično glasbo in ti predizbori so super priložnost, da to dokažemo tudi poslušalcem zunaj naših meja. Tudi sama bom v prihodnosti brez zadržkov prijavila kakšno mojo novo skladbo na tuj predizbor, a le, če bom začutila, da je prava za ta namen.«

Denar ji rad spolzi iz rok

Ljudje zelo podpirajo Mančin smisel za dobrodelnost. Dekle je znano po tem, da se udeležuje dobrodelnih prireditev, pa tudi sama organizira kakšen dobrodelni koncert. Čeprav je njen največji projekt do konca leta organizacija že tretjega dobrodelnega koncerta nekje v okolici Bleda, skromno in smeje pove: »V življenju me vodi pravilo, da denar obstaja zato, da ga porabiš za male in malo večje užitke ter da z njim tudi nekomu pomagaš, če je te pomoči potreben. Nisem ravno pristašica nekega kopičenja materialnih dobrin in denarja, kar me je v preteklosti že kar nekajkrat spravilo v manjšo stisko. Moj partner me večkrat nežno okara, da mi denar kar 'beži iz rok'. No sedaj, ko s svojim delom dobro zaslužim in lepo živim, se mi zdi nujno, da s petjem, mojim angažiranjem ter poznanstvi, ki sem si jih nabrala, storim tudi kaj dobrega in koristnega, v prvi vrsti za krajane iz širše okolice mojega doma, še posebej pa za otroke.«

Manca nekoč in danes

Zanimalo nas je še, ali se današnja Manca razlikuje od nekdanje Mance, ki je morda kdaj sanjarila o petju. »Čeprav prihajam iz glasbene družine, kot majhna punčka nisem sanjarila o tem, da bom nekoč s prepevanjem služila kruh. To je prišlo z leti, z izkušnjami, s 'kilometrino' na odru, ki me je vedno bolj zasvajal. Za svojo pot, ki zahteva celega človeka, sem se odločila kot zrela oseba in ne že kot najstnica, kar sem mi zdi dobro in prav. Če že v rani mladosti vse staviš na eno stvar in o njej obsedeno razmišljaš, je nevarnost, da se enostavno ne zgodi oziroma, da se ne zgodi v takšni meri, kot si si predstavljal. Lepše se mi zdi, da v življenju stvari pridejo postopoma, tebi namenjene in da jih kot take tudi znaš videti in ne dovoliš, da bi šle mimo tebe. Za mene je to tisto pravo, to je realno.

Že misel na to, da naj bi se človek, ki prepeva za širše množice in se pojavlja na televiziji in v časopisih, spremenil, mi prikrade smeh na obraz. Ljudje pač počnejo tisto, za kar menijo, da je njihovo poslanstvo, pa naj bo to učenje v šoli, delo v restavraciji ali prepevanje. Vsi pa smo samo ljudje. Mislim, da ta ideja o 'vzvišenosti' medijskih oseb prihaja iz okolice in ne iz njih samih. Okolica kar nekako pričakuje, da se boš spremenil, in to me žalosti.«

Nazaj na Gorenjsko

Manca trenutno s partnerjem živi pod Šmarno goro, na obrobju Ljubljane. Rodna Bohinjska Bela zanjo še vedno ostaja najlepši kraj na svetu. Njeno spoznavanje (slovenskega) 'sveta' pa se je začelo takoj po končani osnovni šoli.

»Ob koncu osnovne šole na Bledu sem začutila, da bi rada obiskovala srednjo šolo v Ljubljani. Zdi se mi, da mora mlad človek, ki želi nekaj narediti iz sebe, biti v središču dogajanja, biti v kontaktu z množico, z ljudmi, ki ti bodo morda v življenju prišli prav. Po končani srednji šoli sva se s sestro preselili na obalo. Živeli sva v Izoli in Kopru ter prodajali oblačila v trgovini. Ker sem vedela, da se v tem delu ne najdem, sem se preselila nazaj v Ljubljano in se vpisala na Filozofsko fakulteto, na študij slovenskega jezika ter južnoslovanskih jezikov s književnostjo. Čaka me še nekaj izpitov in dve diplomi. Ne vem točno, kdaj bom opravila vse potrebno, ker je glasba že kar lep čas na prvem mestu in me zadnji čas zaposluje v polni meri, a nekoč bom gotovo dodala 'piko na i' tudi temu poglavju, saj je izobrazba tisto, kar ti ne more vzeti nihče.«