Filmski samorastnik z Dobrave

Besedilo: Stanko Šimenc
Kategorija: GG Plus / nedelja, 6. april 2008 / 06:00

Pred sto leti, 29. aprila 1908, se je na Srednji Dobravi pri Kropi rodil Janko Balantič - Resman, pozabljeni, a spomina vredni filmski samorastnik. O njem piše prof. Stanko Šimenc, filmski publicist in kritik, tudi nekdanji sodelavec Snovanj.

Če bi Janka Balantiča iskali v slovenskih poučnih slovarjih, bi ostali praznih rok; tudi Enciklopedija Slovenije molči o njem. Tisti, ki so vsaj slišali zanj, pa ga celo zamenjujejo s pesnikom Francetom Balantičem. Toda pota, ki vodijo v naš zgodovinski spomin, so včasih nenavadno dolga in vijugasta, a tudi povezana z naključji. Če se ime Janka Balantiča ne bi pojavilo med avtorji filmskega dokumentarca Ljubljana pozdravlja osvoboditelje, posnetega 9. in 10. maja 1945, skupaj s tedaj znanimi slovenskimi dokumentaristi Metodom Badjuro, Marjanom Foersterjem in Rudijem Omoto, bi najbrž ta filmski zagnanec za vedno ostal v nerazpoznavnem ozadju slovenskega filma. Tudi dokumentarni film(č)ki, najdaljši traja komaj dobro minuto, ki jih je Balantič posnel tik pred drugo svetovno vojno, leta 1940 in 1941 – vsaj enega najbrž tudi v sodelovanju z Badjurovim Sava filmom – bi tako potonili v večni pozabi.

Kdo je pravzaprav Janko Balantič in zakaj je vreden zgodovinskega spomina?

Janko Balantič, sin posestnika na Srednji Dobravi pri Kropi, po domače Pri Resmanovih, se je rodil 29. aprila 1908. V šolskem letu 1919/1920 je končal tri razrede mešane ljudske šole na Dobravi, jeseni 1920 pa se je vpisal v četrti razred deške ljudske šole v Kranju, vendar pouka ni obiskoval, ker je zbolel. Četrti razred te šole je končal v šolskem letu 1921/1922. Ob izstopu 28. junija 1922 je bil celo vpisan v Zlato knjigo mladih junakov brezalkoholne družbe. Najbrž zaradi bolehnosti se je Balantič šele čez tri leta (1925) vpisal v dveletno Državno kmetijsko šolo na Grmu v Novem mestu, ki so jo obiskovali predvsem kmečki sinovi iz vse Slovenije. Med šolanjem je bil t. i. »notranji učenec«, saj je bival v šolskem internatu. Iz zbornika Sto let Kmetijske šole Grm (1886-1986) pa je razvidno, da je bil že vpis v šolo gmotno zahteven za starše, saj je moral vsak učenec prinesti s seboj poleg delovne obleke tudi obleko »za nošnjo ob nedeljah« in »en siv klobuk z zelenim trakom« ter »vsaj« troje spodnje hlače, štiri srajce, dve navadni zavratni ruti, četvero nogavic ali onuče, šest robcev, tri brisače in dvoje močne čevlje; zraven tega še, tako piše v hišnem redu, nož, vilice, žlico in kozarec, dva glavnika ter »eno ščet za obleko in tri druge za snaženje obutala«. Šolo je Balantič končal leta 1927, ko jo je vodil inženir Ciril Jeglič, po drugi svetovni vojni znani profesor na agronomski fakulteti v Ljubljani.

Vse kaže, da sta Balantiča bolj kot delo na kmetiji pritegnili fotografska in filmska tehnika - fotografski aparati, snemalne kamere in kinoprojektorji – a tudi radiotehnika. Aparate in filme je kupoval v trgovini drogerista Benona Gregoriča v Ljubljani, ki je imel v zalogi najmodernejše fotoaparate, kinokamere, fotografske plošče, filme, fotopapir, kemikalije za razvijanje filmov in »fotoliteraturo«. Med letoma 1932 in 1935 je celo izdajal revijo Fotoamater, »mesečnik za foto in kino umetnost«, in prirejal izlete z vlakom ali avtobusom za amaterske fotografe in filmske snemalce. Med letoma 1930 in 1932 srečamo Balantiča kot kinooperaterja v bližnji Radovljici: neme filme je prikazoval v znani gostilni Kunstelj, v prostoru za prireditve in veselice. Radovljičan Marjan Černe, poznejši Balantičev prijatelj, je povedal, da je Balantič tedaj »vrtel« tudi prva slovenska dolgometražna filma V kraljestvu zlatoroga in Triglavske strmine. Balantič pa je imel tudi nekakšen potujoči kino, s katerim je potoval po Gorenjski. Marica Globočnik, roj. Jakelj, ki si je letos naložila deveti križ – dolgoletna amaterska igralka v Kranjski Gori, širši javnosti bolj znana kot Pehta z Vitranca in pripovedovalka Kekčevih zgodb – ima v spominu, da je Balantič pred drugo svetovno vojno prikazoval v borovškem Ljudskem domu skioptične slike in neme filme, ki jih je spremljal na harmoniki domačin Franc Sajbic.

Socialno in politično zelo pisane dobravske vasi so že v začetku okupacije plačale visok davek: nemški okupator je izselil številne družine, veliko vaščanov so odvedli v zloglasne gestapovske zapore v Begunje, sledile so likvidacije na okupatorski in partizanski strani, nekaj prebivalcev teh vasi pa je zaradi strahu pred represalijami pobegnilo na italijansko zasedbeno ozemlje, v t. i. Ljubljansko pokrajino, največ v Ljubljano. Med njimi je bil tudi Balantič in njegovo dekle Antonija z Dobrave, iz gostilne Pri Valentinovih, in z njo se je leta 1942 v Ljubljani tudi poročil. Za skromno preživljanje so Balantiču pomagali znanci in prijatelji izpred vojnih let, npr. fotograf Pogačnik, delal pa je tudi v Gregoričevi fotografski temnici; nedavno tega pa mi je povedal Rudi Omota (roj. 1910!), mojster filmskega zvoka, da je Balantič prodajal za Gregoriča fotoaparate in fotomaterial.

Pri povojni oblasti Balantič ni bil dobro zapisan, najbrž tudi zato, ker je bil politično neopredeljen. Nadaljeval je z zbiranjem in preprodajo starejših fotografskih aparatov in kamer, tudi filmov, saj se jih v prvih povojnih letih sploh ni dalo kupiti v trgovini. Oblast je to njegovo dejavnost ocenila kot nedovoljeno trgovanje. Leta 1949 ga je obsodila na zaporno kazen, povrhu tega pa za stransko kazen zaplenila še celotno njegovo premoženje v rojstni vasi. Šele z obnovo kazenskega postopka v samostojni Sloveniji je sodišče razveljavilo prejšnjo sodbo in tako je bila Balantiču po več kot 40 letih popravljena materialna krivica. Toda Balantič ni več dolgo užival vrnjenega premoženja: 4. oktobra 1993 je v Radovljici umrl.

Tik pred drugo svetovno vojno se je Balantič odločil za filmsko snemanje. S 16-milimetrsko kamero je posnel štiri dokumentarne črno-bele filme, in sicer o dogodkih, o katerih je poročalo tedanje časopisje, tudi Gorenjec: Otvoritev železniške postaje Otoče-Brezje (1 min, 18. 8. 1940), Tombola v Kranju (46 sek, 8. 9. 1940), Krst prvega jadralnega letala 6. okt. 1940 v Kranju (49 sek) in Planica 1941 (1 min in 25 sek, 2. 3. 1941). Te filme lahko le pogojno uvrstimo med informativne (žurnalistične) dokumentarce, kakršne vidimo danes v dnevnih televizijskih poročilih, saj imajo bolj značaj filmskega gradiva (skoraj) brez montažnih intervencij. Kadri so večinoma statični (nepremični) in brez označenega prehoda (ostri rez), nekaj je panoramskih, vsi pa so posneti v višini običajnega pogleda (normalni ali horizontalni snemalni kot). Le v filmu Tombola v Kranju je uporabljen zgornji zorni kot (ptičja perspektiva) – pogled na Glavni trg v Kranju z zvonika župnijske cerkve, v filmu Planica 1941 pa spodnji zorni kot (žabja perspektiva). Filmi so pomembni kot vir za krajevno in narodno zgodovino, kot dokument o dogodkih in osebah, o katerih je poročalo tedanje časopisje (tudi Gorenjec, ki je izhajal v Kranju), vendar jim filmska podoba daje novo, vizualno razsežnost.

Balantiča je strokovna javnost opazila kot soavtorja kolektivne filmske reportaže Ljubljana pozdravlja osvoboditelje, posnete 9. in 10. maja 1945. Film je montažno uredil Marjan Foerster, vendar ni znano, kaj in koliko so posneli posamezni snemalci, tako da ne vemo, kolikšen je Balantičev delež. Dva tedna pozneje, 26. maja 1945, je Balantič sodeloval z Metodom Badjuro in Rudijem Omoto pri snemanju dokumentarca Filmske novice 2 (predhodnice filmskih obzornikov), potem pa je nepojasnjeno odšel iz filmske javnosti, saj ga nihče ni več pritegnil med ustvarjalce »dvorne umetnosti« avnojske Jugoslavije, čeprav je hudo primanjkovalo filmarjev.

Po vojni je Balantič poleg fotografij posnel več družinskih filmov, ki pa javnosti niso znani. Žal je izgubljen (po izjavi hčerke Janke) njegov barvni film, posnet ob odkritju Savinškovega spomenika Ivanu Tavčarju 13. oktobra 1957 na Visokem. Ta dogodek je posnel tudi Viba film in ga uvrstil v Novi obzornik slovenskih filmskih delavcev 6 (1957).

Mogoče bo ta zapis o Janku Balantiču in njegovem delu vsaj nekoliko obogatil slovenski filmski spomin, da bomo nekoč, ko bomo zmogli ovrednotiti pot našega filma, spoznali, da je tudi samorastniška pot vredna upoštevanja.