To je Trubarjeva beseda

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 6. april 2008 / 06:00

Je v Slovencih še kaj protestantskega? Je. Protestant je pravzaprav vsak, ki si prizadeva za poglobitev svoje vere in za kultiviranje slovenskega knjižnega jezika. Prav to dvoje je namreč počel Trubar, slovenski knjižni oče. V letu, ko obhajamo Trubarjevih 500 let, smo se hoteli "trubarjevanju" po svoje pridružiti tudi pri Gorenjskem glasu, s 94. Glasovo prejo.

Primož Trubar, »oče slovenstva«, je imel svoje ljudstvo rad, nagovarjal ga je z »Lubi Slovenci«. Če ne bi bilo tako, se ne bi vse svoje dolgo življenje (doživeti v tistih časih 78 let je bila visoka starost) trudil za opravičenje tega ljudstva pri Bogu z vero (sola fide), z božjo milostjo (sola gratia) in – ne nazadnje – z branjem Svetega pisma v slovenščini (sola scriptura). Samo (sola) s tem trojim je mogoče doseči zveličanje. Če v človeku ni resnične vere, posredovane z božjo besedo, tudi božje milosti ne bo. Pri tem ne pomaga nobeno zidanje cerkva, priprošnje pri Devici Mariji in svetnikih, romanja, kupljeni odpustki, posredništvo klerikov, prejemanje zakramentov in kar je še takega …

»To je dobro, dostojno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ljudstvo, ki se prijazno in lepo vede do vseh tujcev in do vsakogar,« je zapisal Trubar v eni od svojih knjig, v posvetilu kralju Maksimilijanu. »Toda preveč in premočno je praznoverno, kajti kranjsko in slovensko dobrosrčno ljudstvo hoče vse svoje zadeve pri Bogu, pri Devici Mariji in pri svetnikih urediti samo s pogostim branjem in ustanavljanjem maš, s prisostvovanjem pri njih, z biljami, z darovanjem, z rožnimi venci, z ognjem, s prižiganjem sveč, s procesijami, z blagoslovljeno vodo, soljo, palmami, s kajenjem in kropljenjem, z daljnim romanjem in zidanjem novih cerkva.« Trubar je hotel svojemu ljudstvu dopovedati, da je vse to pravzaprav odveč, oziroma da vse to nič ne pomaga, če ni v človeku resnične vere, ki je globoko zaupanje v božjo milost.

Do zveličanja je mogoče priti tudi s sprejemanjem božje besede v svojem jeziku – se pravi v jeziku, ki ga verujoči razume. Zato je bilo za slovenske protestante tako pomembno, da prevedejo Sveto pismo in druga bogoslovna besedila v slovenščino. To jim je uspelo. Ni pa jim uspelo pridobiti večine ljudstva, za katerega so se trudili. Načelo, za katerega so se v Augsburškem verskem miru leta 1555 dogovorili katoliški in protestantski knezi, je bilo: Cuius regio, eius religio; kdor vlada, naj določa tudi vero. Slovenske dežele so sodile pod habsburško krono, Habsburžani pa so bili vseskozi trdni katoliki. V njihovih kronskih deželah je zmagala protireformacija in v dobi baroka, ki je sledila, se je vse tisto praznoverno početje, proti kateremu je s svojo besedo in dejanji nastopal Trubar, le še okrepilo.

Reformacija ni bila le versko gibanje, imela je tudi svoje ekonomsko jedro. Bila je upor evropskega severa proti evropskemu jugu oziroma proti voluharjem v Vatikanu in Italiji, ki so nameravali še naprej udobno živeti na račun dajatev iz vse Evrope. Eden od dohodkov te vrste so bili odpustki, ki so jih morali verniki kupovati, da bi si odkupili svoje grehe. Luter je laž odpustkov razkrinkal teološko, opravičil je protest tistih, ki jih niso hoteli več plačevati. Denar, ki so ga dotlej plačevali Vatikanu in za cerkveno razkošje, so raje usmerili v podjetništvo. Iz stroge protestantske etike se je rodil duh kapitalizma (kakor je v svojem znamenitem delu lepo razložil sociolog Max Weber), dežele, v katerih je zmagal protestantizem, so gospodarsko in tehnološko prehitele vse druge …

Naši predniki pa so še naprej gradili nove cerkve, hodili na romanja in »špendvali« za vse, kar so si omislili njihovi dušni in svetni pastirji. Človek se sprašuje, kakšna bi bila podoba slovenskih dežel, če bi v njih zmagal Trubarjev duh. Najbrž precej drugačna. Drugačna je tudi sicer. Smo še »dobro, dostojno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ljudstvo, ki se prijazno in lepo vede do vseh tujcev in do vsakogar«? Cela vrsta primerov iz starejše in novejše zgodovine priča, da temu ni zmeraj tako. V revolucijah 20. stoletja (socialni, seksualni, informacijski …) so mnogi odrekli pokornost in se tako ali drugače »osvobajali«. Pri tem so nekateri zavrgli tudi dostojnost, resnicoljubnost, dobroto in še marsikaj. Kaj pa praznovernost, o kateri piše in jo graja Trubar? Tudi ta je preteklost. Ali pa je privzela nove pojavne oblike? Mar ni to, kar izkazujemo, ko se v dolgih procesijah valimo v nakupovalna središča, ali ko posedamo pred ekrani v gledanju telenovel in resničnostnih šovov, le nova oblika malikovanja? V primerjavi s tem je iti k maši ali na romanje, dati svoj prispevek za vzdrževanje in obnovo sakralnih objektov vsekakor bolj človeka vredno, kot čaščenje zlatega teleta v novih podobah, materialnih ali elektronskih.

Trubarjev namen je bil okrepiti v svojih rojakih moč vere v božjo milost s posredovanjem izvirne božje besede v slovenskem jeziku. In tako premagati vsakršno praznoverje. V tem hotenju je danes, ko se soočamo z novimi oblikami praznoverja, enako aktualen, kot je bil pred 500 leti. Kdor hoče in more, lahko njegovi temeljni verski pobudi sledi tudi zdaj. Dolžnost nas vseh pa je, da si prizadevamo ohranjati in kultivirati jezik, ki ga je Trubar prvi vzpostavil v njegovi knjižni obliki. V obeh pogledih, verskem in jezikovnem, je torej še vedno aktualen.