Na robu začne raziskovati

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sobota, 5. april 2008 / 06:00

V poslovni stavbi Elektra Gorenjska je na ogled razstava likovnih del akademskega slikarja Marka Tuška.

Razstavni prostor v osrednji avli Elektra Gorenjske, v katerih že več kot deset let nekajkrat na leto pripravljajo kvalitetne likovne razstave, te dni gosti dela akademskega slikarja Marka Tuška. Avtor srednje generacije se predstavlja z njegovimi značilnimi slikami – objekti, s katerimi je v zadnjih letih postal prepoznaven v širšem slovenskem prostoru, njegovo delo pa je bilo vključeno tudi v pregledno razstavo slik Slovenska umetnost 1985-95 v Moderni galeriji v Ljubljani.

Predstavljate se z deli, ki nekako sodijo v vaš dolgoletni likovni opus, po katerem ste pravzaprav tudi najbolj razpoznavni …

»Moja dela se v zadnjih letih nekako delijo v dve struji. Ena struja je arhitekturna, slike so bolj, lahko bi rekli, arhitekturno razgibane, druga pa je bolj iluzorična, saj gre za slike, pri katerih ima večjo moč iluzija in bolj do izraza prihaja pogled, ki se odpira v globino. Te slike so tudi sicer bolj gladke, vezane na platno. V primerjavi s prejšnjimi deli se novejša počasi intenzivirajo, nekoč sem uporabljal bolj peščene barve, zdaj modrina bolj prihaja do izraza, uporabljam večji nabor barvnih odtenkov, slike so nasploh bolj koloristične.«

Kako ste izbirali dela za razstavo, glede na to, da gre za relativno sodoben razstavni prostor. Ta se zdi kot prednost za vaša dela, mar ne?

»Mojim slikam izrazito ustreza moderna arhitektura. To opažam sam, pa tudi več obiskovalcev razstave mi je to potrdilo. Slike so kot nalašč za modernejše zasnovane prostore, s sodobno notranjo opremo, z arhitekturo, ki je jasno artikulirana. Moje slike dodatno oživijo prostor, saj niso zaprte v okvire kot recimo za klasične slike, ampak se s svojo razpletenostjo v prostor neposredno navezujejo na okolico.«

V vaših delih opazovalec hitro lahko najde mnoge pomene, si izpiše svojo zgodbo …

»Ko sem izbiral dela za razstavo, sem predvsem želel pokazati, o čem ta trenutek razmišljam. Najprej gre tu za intenzivnejše barve, bolj artikulirane v dvopomenskosti materija – iluzorni prostor, kot drugo pa je vprašanje, zakaj vsako posamezno sliko naredim tako, kot je. Včasih sem mislil, da se strogo ukvarjam le s stroko, da na sliko gledam predvsem z likovnega vidika …, zdaj ugotavljam, da je v podstati vsake slike neko bistvo, ki te zadeva kot osebo. Mislim na moj osebnostni razvoj, na to, kar mi je v določenem trenutku pomembno, po čem hrepenim, kam bi rad pripeljal svoje življenje.

Vedno me impresionira rob, do katerega vedno znova prihajaš, točka, do katere te pripeljejo tvoja razmišljanja. Potem počasi brskaš in prodiraš naprej. Gre za človekov prvinski nagon, nagnjenje po raziskovanju. Ta rob je tisti, ki ti daje zadovoljstvo, ti izpolnjuje življenje, šele tam čutiš, da polno živiš.«

Od tod tudi pomenljiva poimenovanja slik?

»Ja. Imena so nekakšni mehanizmi, ki me porinejo, katapultirajo v nek prostor, hkrati pa se gledalcu mogoče zdijo nenavadna, saj zbujajo fantazijo. Imena so vezana na posamezne dogodke v mojem življenju, na doživetja, ki me tako rekoč ponesejo v sliko.«

Če se ne motim, v Elektri, ki je na neki način vaša »domača galerija«, tokrat razstavljate prvič. Z Elektrom Gorenjske sodelujete tudi po oblikovalski plati.

»Res je to moja prva samostojna razstava v Elektru. Všeč mi je njihov razstavni prostor, hkrati pa odobravam tudi odnos, ki ga imajo v tem podjetju do umetnosti. Njihova zbirka je zelo kvalitetna. Lani sem oblikoval katalog zanjo, prav tako sem oblikoval tudi letno poročilo podjetja. Oblikovanje je na nek način moja služba. Sem pa vesel, da zadnje čase veliko oblikujem za naročnike s področja umetnosti, med drugim tudi za Galerijo Prešernovih nagrajencev.«