Iz starih časov: Trubarjevo ljudstvo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 5. april 2008 / 06:00

Trubar je imel svoje ljudstvo rad, nagovarjal ga je z "Lubi Slovenci". Poznal je tako njegove kreposti kot slabosti.

Vsega tega ni najbrž nikjer popisal lepše kot v nemškem Posvetilu kralju Maksimiljanu, objavljenem na začetku Prvega dela novoga testamenta v glagolici (leta 1562, v knjigi, ki je bila namenjena Hrvatom). V posvetilu opiše kralju posebnosti južnoslovanskih narodov in njihovo ogroženost od Turkov. Slovencem nameni odstavek, ki sledi.

»Preprosto ljudstvo slovenskih dežel, namreč Slovenci v marki, ki prebivajo okrog Metlike in Novega mesta, Krškega in tam okrog, imajo skoraj značaj in običaje Hrvatov in Srbov, ki so pred Turki in iz Turčije pribežali k njim. Tisti, ki bivajo na Krasu, v grofiji goriški in istrski, se ravnajo v navadah in veri nekaj po Hrvatih, nekaj po Lahih. Prebivalci Kranjske, Spodnje Štajerske in Koroške sledijo po značaju in lastnostih Nemcem, se nemško oblačijo, le da nosijo ženske posebne, dolge tenčice na glavi. Deželna gosposka, grofi, baroni, vitezi in plemiči slovenskih dežel znajo dobro nemško, a mnogi latinsko in laško. Tudi mnogi meščani, duhovni in menihi govore nemški. Preprosti neuki človek pa govori vseskozi samo slovenski jezik. To je dobro, dostojno, zvesto, resnicoljubno, pokorno, gostoljubno in milo ljudstvo, ki se prijazno in lepo vede do vseh tujcev in do vsakogar. Toda preveč in premočno je praznoverno, kajti kranjsko in slovensko dobrosrčno ljudstvo hoče vse svoje zadeve pri Bogu, pri Devici Mariji in pri svetnikih urediti samo s pogostim branjem in ustanavljanjem maš, s prisostvovanjem pri njih, z biljami, z darovanjem, z rožnimi venci, z ognjem, s prižiganjem sveč, s procesijami, z blagoslovljeno vodo, soljo, palmami, s kajenjem in kropljenjem, z daljnim romanjem in zidanjem novih cerkva. S tem hoče odvrniti vse nesreče, vse božje kazni, razne bolezni, draginje, vojske in nevihte, odgnati hudiča iz oblakov, s polja, z dvorišča, od živine, iz hiše in od postelje in tako doseči dobro letino, mnogo žita, vina, živine, mir pred Turki in dolgo življenje. Celo rajnim hoče pomagati iz vic v nebesa, da bi dosegli večno zveličanje. In če kdo v hiši zboli, napravi bolnik ali kdo drug namesto njega, n. pr. oče ali mati, zaobljubo, da hoče prinesti in dati veliko darilo Devici Mariji ali kakemu drugemu svetniku v tej ali oni cerkvi, bodisi govedo, vola, tele, ovco, nekaj funtov voska oziroma ustrezajočo vsoto denarja ali najboljšo bolnikovo obleko ali pa da pojde na daljno romanje. Zato romajo prečesto v Rim, Loreto in v Oetting na Bavarsko preko Sankt Wolfganga, a redno vsakih sedem let v Aachen ob spodnjem Renu. Sezidali so in še zidajo poleg svojih župnih cerkva skoraj na vseh posestvih, hribih in lepih ravninah, v gozdovih in šumah velike cerkve, včasih po dve skupaj, tako da je v mnogih župnijah sezidanih po 24 in več postranskih cerkva in kapel in vsak dan se še grade. In tolikšno pogansko in nepotrebno zidanje uganjajo samo na prigovarjanje in povelje lahkomiselnih, norih in nepoštenih ljudi, ki jim namreč trdijo in pravijo, da se jim je prikazala v sanjah, v snu ali sploh ponoči Devica Marija ali tudi kak drug svetnik ali svetnica.«