Kaj so gensko spremenjeni organizmi

Na eni izmed sej Obora za gospodarstvo pri Občinskem svetu Občine Jesenice, katerega članica je avtorica prispevka, je bila izpostavljena problematika gensko spremenjenih organizmov. Ker je obravnavana tematika sprožila veliko zanimanja prisotnih, je bila zaprošena, da s to temo seznani javnost.

Najprej si odgovorimo na vprašanje, kaj je gen. Poenostavljeno lahko rečemo, da je to kombinacija zaporedja treh aminokislin v molekuli beljakovine, ki poleg drugih gradbenih elementov sestavljajo vsako celico živega organizma. Ta komplet predstavlja tudi dedni zapis za določeno lastnost oziroma lastnosti, ki jih imamo vsa živa bitja. Genska tehnologija je torej upravljanje s tem celičnim materialom – ali je to izolacija določene lastnosti v dednem zapisu, spreminjanje mesta zapisa ali pa tudi prenašanje določenih lastnosti med različnimi organizmi v naravi – med rastlinami, med živalmi, lahko tudi prenos lastnosti z živali na rastlino in lahko tudi prenos kake človeške lastnosti v gen – dedni zapis - na primer živali. Ali je to za nas dobro ali slabo? Oboje, bi lahko rekli! Prenos lastnosti na primer v medicini leta 1979, ko so spremenili genski zapis neke bakterije, da je postala sposobna proizvajati človeške (zdravilne) beljakovine – posredno inzulin, ki uravnava krvni sladkor za zdravljenje sladkorne bolezni (pred tem so pridobivali zdravilo iz trebušne slinavke govedi, kar je povzročalo nezaželene reakcije), je vsekakor pozitiven in dobrodošel primer genskega inženiringa v znanosti. Takih primerov je posebno v medicini veliko. In so vsekakor dobrodošli! Žal pa je veliko tudi manipuliranja. Predvsem genski inženiring v kmetijstvu oz. pri pridelavi hrane bi moral biti bolj previden. Velike multinacionalke, ki prodajajo gensko spremenjeno hrano (za zdaj rastlinsko) in ki v veliki meri tudi financirajo raziskave in poskuse, nam zelo verjetno prave slike ne bodo povedale, pač seveda le dejstva, ki proizvodnjo gensko spremenjene (GS) hrane podpirajo – kot na primer: poraba škropiv bo manjša, podtalnica bo manj onesnažena, pridelki so mnogo večji, kulture so bolj odporne na vremenske spremembe in tako dalje. Nihče pa ob tem ne pojasni, da uporaba nove GS rastline ni preizkušena v prehranski verigi, kjer je končni porabnik običajno človek, da uporaba gensko spremenjenih organizmov (GSO) lahko pripelje do ekoloških katastrof in zelo nevarnih bolezni, da je ogrožena biološka varnost. Ne vemo, kako bodo ti spremenjeni organizmi vplivali na naše potomce, na npr.: potek kake bolezni, na naše zdravje, na uravnoteženo stanje – sobivanje organizmov v naravi, biotsko pestrost. Ob prenosih genov v drugo celico se genski zapis lahko tudi zmaliči, spremeni, preuredi.

Gensko spremenjene rastline se v veliki meri že sadijo tudi na poljih – mnogo na Kitajskem, ZDA, južnoameriških državah ter tudi v Evropi – Španiji, Romuniji … Kako agresivne bodo, kako bodo izrivale druge, kako se prek žuželk in vetra s cvetnim prahom križale s sorodniki v naravi, na primer tudi z našim krompirjem, koruzo – to lahko le predvidimo, vemo pa še ne! V kmetijstvu je takih primerov veliko. Spremenjenih je že več kot sto rastlinskih vrst – na primer: gensko spremenjena solata, križana z genom podgane, ki je sposobna tvoriti več vitamina C – že v prodaji, gensko spremenjene jagode z genom severnomorske ribe – ki uspevajo v hladnejših razmerah, čebula brez hlapljivih snovi, ki dražijo oči, paradižnik, ki ostane dolgo časa čvrst, spremenjena koruza, ki je »odporna« proti koruzni vešči, tudi že koruznemu hrošču. Slišimo lahko tudi že za gensko spremenjen krompir, križan z genom morske vetrnice za izdelavo čipsa, za seme krompirja, ki je odporno proti nematodam in koloradskemu hrošču. Tako seme bi verjetno zamikalo tudi koga izmed nas.

Na Kitajskem že pridelujejo gensko spremenjen riž, ki uspeva v slani vodi, in države ga uspešno propagirajo s povečanimi pridelki hrane. Poznamo tudi gensko spremenjeno sladkorno peso, ki je odporna proti totalnim herbicidom. Vsekakor je v takem primeru količina uporabljenega herbicida manjša in s tem tudi manjše izpiranje v podtalnico, pridelki so večji, zanesljivejši in posredno tudi cenejši. Kako močan pa je ta herbicid in kako strupene ostanke pušča tudi v sami rastlini in ne le v tleh, kako morda vpliva uporaba take krme ali hrane na živali in posredno na človeka, pa prodajalci semena ne povedo! Ob tem se moramo zavedati, da je bilo šele leta 1992 prva tržna pridelava transgene industrijske rastline (tobak odporen na virus, Kitajska) in šele 1994 - prva tržna pridelava transgene rastline za prehrano (paradižnik z upočasnjenim mehčanjem, ZDA). V letu 2006 pa je pridelava GS rastlin na svetu potekala že na 102 milijonih hektarjev kmetijskih površin. Že 60 odstotkov vse soje na svetu je bilo gensko spremenjene – in koruze že 25 odstotkov celotne proizvodnje. Za zdaj nam trg ponuja gensko spremenjene rastline, za leto 2010 pa napovedujejo tudi že proizvodnjo GS živali: rib – lososov in krapov, ki bodo v prodaji za prehrano ljudi. Premalo časa je preteklo, premalo je dolgoročnih izkušenj, da bi z gotovostjo lahko trdili, da na nas GSO ne vplivajo!

Evropska in tudi slovenska zakonodaja uporabi GSO rastlin in živali ni naklonjena, čeprav se moramo zavedati, da je moč multinacionalk taka, da se taka hrana lahko pojavi že na naših krožnikih. Slovenija pridela le 43 odstotkov koruze, ki jo potrebuje, vso drugo uvažamo. Nasploh imamo premalo njiv, da bi si več svoje in s tem varne hrane pridelali doma. Tudi na evropski in s tem tudi naši sortni listi je že 51 hibridov koruze, ki je gensko spremenjena. V Sloveniji še ni posejanih polj z GS rastlinami, čeprav verjetno bodo, v Evropi pa so že.

Vedeti moramo, kaj kupujemo. Vedno preberimo deklaracije – tako pri kupovanju hrane zase kot pri kupovanju krme za živali – posebej pri nakupu koruze in sojinih tropin. Živilo ali krma, ki vsebuje GSO ali je iz njega sestavljena v deležu več kot 0,9 odstotka posamičnih sestavin živila ali krme, mora biti označena! Pri nas ureja uporabo GSO Zakon o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi (Ur. l. RS, št. 23/05), pripravlja se Zakon o soobstoju GSO, velja pa tudi evropska zakonodaja. Kmetje lahko izbirajo med konvencionalno, biološko in GS pridelavo. Kmetija, ki bi se odločila za tovrstno pridelavo mora: spoštovati vse predpisane zahteve (vrtičkarji?!); pridobiti dovoljenje za pridelavo (MOP, MKGP), vpis v register GSO, soglasje sosednjih lastnikov. Vsi delovni postopki morajo biti podrobno evidentirani. Zahteva se sledljivost pridelane GS hrane.

Kmetije, ki so danes vključene v okoljske programe SKOP ali KOP - teh je na območju občin Jesenice, Kranjska Gora in Žirovnica veliko – pravzaprav večina, imajo poleg drugih znanih pogojev prepovedano uporabo GS krme. Hraniti morajo dokumente (računi, dobavnice, deklaracije, izjave) o nakupih krme pet let (nakup krmil, žita, silaže, sena …). Dokumenti morajo jasno določati identifikacijo dobavitelja (kmetije MID), datum, količino in vrsto nabavljene krme ter podpis kupca in prodajalca. Menim, da na vsak način zavračati pridelave GSO ne bo mogoče, posebno ne v medicini, kjer bo genska tehnologija verjetno vedno bolj prisotna. Vsekakor pa je potrebna velika mera previdnosti in osebne zavesti ter informiranosti, preden se odločimo za uporabo take krme ali hrane. Prava mera kmečke konservativnosti se je doslej v zgodovini običajno izkazala za dobro in pametno in mislim, da je to tudi prava pot pri uporabi gensko spremenjenih rastlin ali živali v prihodnje.