Privlači ga ekstrem

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: Šport / / 06:00

Uroš Velepec, nekdanji biatlonec in triatlonec, je od leta 2006 trener moške biatlonske reprezentance.

Uroš Velepec bo maja dopolnil 41 let. Z družino živi v Dolskem. Ima tri otroke: najstarejši je star 13 let, drugi jih ima tri in pol, najmlajši pa leto in pol. Po uspešni športni karieri se posveča trenerstvu. Opravlja tudi magisterij na Fakulteti za šport.

»Začel sem s šestimi leti, seveda najprej v smučarskem teku. Prvo medaljo na državnem prvenstvu sem dobil kot član štafete Dola skupaj z bratom Juretom in Robertom Slabanjo, ko sem bil star devet let. Smučarski tekač sem bil do 18. leta, nato pa sem sledil bratu v biatlon. Udeležil sem se dveh olimpijskih iger. Moj največji uspeh je sedmo mesto v sprintu na svetovnem prvenstvu leta 1993, kar je še danes najboljša slovenska moška uvrstitev,« pravi Uroš Velepec. Biatlonsko kariero je končal pri 26 letih, po olimpijski sezoni 1994: »Bilo je prekmalu, a mi ni žal, saj pogoji in odnosi v ekipi niso bili v redu, tudi kader ni strokovno zadovoljil mojih kriterijev. Niso me pustili trenirati po svoje, menil sem, da z danimi pogoji ne morem izboljšati tega sedmega mesta, zato sem se odločil zamenjati šport. Postal sem triatlonec.«

Kot pravi, je že kot biatlonec ogromno treniral, poleti veliko tekel in kolesaril. Temu je potem dodal še plavanje. »Vse skupaj mi je dobro uspevalo. Dvakrat sem zmagal na svetovnem prvenstvu na Ultraman triatlonu na Havajih. Spomini so danes lepi, takrat pa so bili predvsem boleči. Konec leta 2001, po drugi zmagi na Havajih, zaradi išiasa vso zimo nisem mogel trenirati, saj me je noga preveč bolela. Spomladi me je brat Jure povabil v biatlon in prevzel sem mladince,« svojo vrnitev v biatlon, tokrat na trenersko mesto, pojasni Velepec, ki je nato leta 2006 postal trener moške reprezentance.

Lani poleti se je soočil z novim izzivom: bil je vodja ekipe Jureta Robiča na dirki čez Ameriko. »Bilo je zelo naporno, težko opisati, a je uspelo. V devetih dneh sem spal vsega štirinajst ur in ob vsem tem na nek čuden način užival. Videl sem, kaj vse zmore človeško telo,« opisuje prvo izkušnjo z RAAM-om, ki pa ne bo zadnja, saj gre z Robičem kot vodja ekipe na RAAM tudi letos, še prej pa na DOS. Vse to potrjuje, da je človek, ki ga privlači ekstrem, predvsem kar se tiče psihičnih in telesnih naporov v športu. »Drugače živim umirjeno. V prostem času počnem veliko stvari. Včasih sem sestavljal križanke, danes sestavljam programe tudi za druge športnike ter zbiram umetniške slike. Kar se športne aktivnosti tiče, v formi precej niham. Pozimi tečem na smučeh, poleti veliko kolesarim,« pravi Uroš, ki je v karavani svetovnega biatlonskega pokala znan tudi po tem, da zelo zgodaj vztaja: »Vstanem skoraj vedno ob petih zjutraj, spim pa ne več kot pet ur.«