Osamljeni jezdec

Zgodilo se je na Breznici, na dan in v spomin Kosovelovega rojstva. Že tretjič sem bil na prireditvi. Vsako leto je drugačna okolica, vsebina podobna. Pripravi jo »Kulturno društvo K« pod strokovnim vodstvom Nika Kranjca, z mladimi izvajalci, javnosti malo poznanimi.

Takoj ob prihodu je peščico obiskovalcev že čakalo presenečenje. Ob napovedanem času zaprta vrata in ob njih le nekaj temnih postav. Začudeni obiskovalci smo ob pravljično modri svetlobi vstopili, v dvorani posedli okrog kovinskega skeleta, obloženega s človeškimi telesi v belem. Grobno tišino je prekinil glas, s tehniko grobo in glasno naravnan. Telesa so se premaknila. Z vmesnimi figurami so preplezala skelet, po dolgem in počez, večkrat. Kot nemi smo opazovali to dogajanje, ne da bi se kdo zavedel, kaj se pravzaprav dogaja. Prevzelo nas je. Kdor je gledal, ni besedilu sledil. Če si poskušal besedilu slediti, nisi sledil pripovedi gibanja. Vse na en mah ni bilo mogoče dojeti. Nič ni bilo pomešano, temveč zlito v celoto.

 

Nazadnje je vse onemelo v tišini, dolg trenutek je minil, da smo se zavedeli in zaploskali, kakor pač peščica zmore. Od srca tako, da so igralci, v pravljičnem številu sedmih, to pravilno tudi razumeli. To je umetnost, da predstava gledalce prevzame. To se zgodi, ne da se naročiti, še manj kupiti.

 

To nam je pripravil Niko Kranjc, ne prvič, in upam, da ne zadnjič, pa še vedno je »osamljeni jezdec«. To so izvedli mladi pa kakršnikoli že so. Slabih namenov nimajo, če to počnejo.

 

Občinskih veljakov so polna usta, kako potrebna je večja dvorana. Zakaj? Najprej je treba napolnit »kulturno praznino« v njihovih glavah, da bodo začutili potrebo, da si bodo zdajšnje kulturne prireditve ogledali. Pojedina napolni dvorano, je pa to politika, ne kultura. Otresti se bodo morali bojazni, da so ogroženi, da bi za občane in kraj, nekdo z malo ali brez občinskega denarja naredil več.

 

Pavel Bešter

Klub Prešernovi rojaki