Plamen je tudi Kropa

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / petek, 28. marec 2008 / 06:00

Letošnja številka glasila Kovaškega muzeja v Kropi je v celoti posvečena Tovarni vijakov Plamen. Zgodovino tovarne in s tem tudi Krope v letih 1945-1997 je zapisal zgodovinar dr. Jože Prinčič.

Nova številka Vigenjca je bila pred dnevi že predstavljena na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, jutri, v soboto, ob 17. uri, pa bo knjiga predstavljena tudi doma, v Kovaškem muzeju v Kropi.

Kot strokovnjaka za slovensko gospodarsko zgodovino v času po 2. svetovni vojni in avtorja več kot petnajstih knjig s tega področja so vas v Kovaškem muzeju povabili k pisanju zgodovine Tovarne vijakov Plamen. Ste se prvič srečali s to tovarno, ali vam je tematika le-te poznana še od prej?

»Kot zgodovinar se že mnogo let ukvarjam z zgodovino slovenskega gospodarstva po 2. svetovni vojni in tematika Plamena je bila pred tremi leti, ko smo se dogovorili za ta projekt, kot nalašč zame. Kot poznavalec splošne gospodarske zgodovine sem sedaj dobil nalogo raziskati, kako so se državni gospodarski načrti in politične zapovedi udejanjale v konkretnem gospodarskem življenju, v neposredni proizvodnji oziroma podjetju. Malo je podjetij v Sloveniji, ki bi imeli več kot stoletno zgodovino kot Plamen, ki je bil ustanovljen 1883 in je v svojem razvoju šel od faze obrtniškega podjetja, preko industrijske proizvodnje, iz zasebnega v državno podjetje, nekaj let pa so uspeli preživeti tudi v tranziciji iz dogovorne ekonomije do ekonomije svobodnega tržišča. V času, ki sem ga obravnaval, je bil odnos države do Plamena drugačen kot v devetdesetih, ko je ta šel v stečaj. Nekoč je država pomagala, ko je bilo to potrebno, nova država je podjetje prepustila trgu in je socialno noto postavila v ozadje.«

Menda se je v Plamenu tudi ohranilo tako rekoč vse gradivo iz povojnega obdobja, kar vam je zagotovo olajšalo delo?

»Ohranjenega je bilo več kot 40 tekočih metrov gradiva, kar je prava redkost za slovenske razmere. Večji del gradiva sedaj hrani Zgodovinski arhiv v Kranju. Vsekakor pohvalno do stečajne uprave tovarne in Kovaškemu muzeju ter arhivu, da ni prišlo do uničenja. Arhiv je treba sicer še nekoliko urediti, je bil pa očitno vsa povojna leta skrbno voden.«

Čemu gre pripisati to skrbnost, gorenjski pridnosti ali tudi čustveni navezanosti domačinov na tovarno?

»Kropa je na neki način poseben kraj, v katerem se je v dolgih letih, stoletjih obstoja, vzpostavil nek poseben lokalpatriotski, skoraj »familjarni« odnos. Podjetništvo je v lokalnih skupnostih ponavadi motor razvoja celega kraja in tako je bilo tudi s Plamenom in Kropo. Kljub temu da se je po vojni klasično podjetništvo v novi državi končalo, so v Kropi še vedno ohranili določene elemente podjetništva v klasičnem smislu. Plamen je bil nosilec razvoja svojega kraja. Akumulacija, lahko bi rekli presežna vrednost pri poslovanju, ni šla v dobiček, ampak so s tem denarjem pokrivali zdravstvene in komunalne potrebe v kraju. Denar so namenili za šole, ceste, vrtec, zgradili so sindikalni dom, kinodvorano, počitniške kapacitete na morju … Plamen je bil vir vsega napredka v Kropi, saj je veliko prispeval tudi za siceršnji dvig življenjskega standarda svojih delavcev.«

Vas je pri pisanju knjige kakšna stvar še posebej presenetila, bodisi pozitivno bodisi negativno?

»Plamen je bilo prvo podjetje, ki sem ga obravnaval tako obsežno in na ta način, odslej sem se več ukvarjal z gospodarsko zgodovino na makroravni. Zato je bilo zame pri tem delu marsikaj novega. Navdušen sem bil nad trdoživostjo tovarne in ljudi, ki so jo vodili, saj so po koncu 2. svetovne vojne mnoga Plamenu podobna podjetja v sistemu, ki priznava samo državno lastnino, propadla. Presenečen sem bil tudi, da so v posameznih obdobjih posamezni direktorji tudi komunistično partijo znali postaviti tako rekoč pred vrata. Hkrati pa me je presenetil tudi konec podjetja. Za ljudi, poleg dela z arhivom, člankov in drugih dokumentov, sem opravil tudi več intervjujev na terenu, je propad Plamena še vedno velika rana.«

Prepričan sem, da ima vaše delo poleg zgodovinske in strokovne vrednosti tudi velik pomen za domačine in nekdanje zaposlene v Plamenu …

»Monografija o Plamenu na neki način presega okvir klasičnega zgodovinskega dela, saj ji je dodana tudi muzealska interpretacija s strani Saše Florjančič, ki je pripravila za Vigenjc že tradicionalni slikovni del. Fotografije, skrbno izbrane in tematsko razvrščene, dopolnjujejo in dodatno osvetljujejo osnovno pripoved o podjetju. Mislim, da bo delo kot neke vrste vzorčen primer zgodovinskega pogleda na tovarno, zanimivo tako za študente kot profesorje, predvsem pa za Kropo v celoti. Mislim, da bo to ena od tistih mojih knjig, ki bo dejansko vrednost dobila ne le pri stroki ampak tudi v širši javnosti.«