Redovnica, ki je rada šivala

Frančiška Demšar iz Martinj Vrha je frančiškanka, ki je večino življenja prebila ob šivalnem stroju. Živi v domu v Križah, kjer je dočakala praznovanje svoje stoletnice.

Križe – Na domačiji pri Demšarju s hišno številko Martinj Vrh 24 sta imela Helena in Anton tri sinove in pet hčera. Frančiška se je rodila 12. marca 1908 kot šesti otrok. Njena mlajša sestra Ančka je že leta 1931 prva odšla od doma v samostan. Enako željo je imela tudi Frančiška, a starša nista zmogla visokih stroškov za sprejem. Privarčevati je bilo treba toliko, kot je stala ena krava.

»Sestra se je odločila za misijonski red Družbe sv. Petra Klaverja. Jaz sem oktobra 1934 vstopila v red sester frančiškank Marijinega brezmadežnega spočetja v Slovenski Bistrici, kjer je bilo predstojništvo za Slovenijo. Ko sem čez dve leti dala prve zaobljube, sem dobila ime sestra Ivana Boska, po sv. Janezu don Bosku. Tam sem se izučila za šiviljo. Mojstrski izpit sem opravila leta 1940. Vse življenje sem rada opravljala svoj poklic,« se s posebnim žarom v očeh spominja Frančiška Demšar, ki jo kličejo kar Boska.

Novi način risanja krojev in spretnosti krojenja je razdajala med svoje učenke, zlasti na Koroškem. Spomladi 1942 so frančiškanke odprle dom v Šentrupertu na Dolenjskem, kjer je Boska začasno skrbela za gospodarjenje. Veliko je šivala. Kot sta shranila zapisano nečaka Mihael in Vincencij Demšar, je takrat v pismu sestri Brigiti zaupala: »Jaz sem res srečna, da sem prišla sem … in če več trpim, več korajže imam, nisem več nekdanji občutljivec!« Beseda trpljenje se je nanašala na dejstvo, da v domu ni imela šivalnega stroja. Z njim se je spet srečala v bolnici na Golniku, kamor je bila šivilja več let.

»Prej sem šivala redovne obleke in popravljala oblačila po župnijah. Na Golniku sem šivala zdravniške plašče in drugo. Letos 8. marca je bilo šestdeset let, odkar so pregnali redovnice iz javnih ustanov,« žalostno razlaga Frančiška.

Po krajšem bivanju v redovni hiši v Slovenski Bistrici je doživela pregon še od tam. Na domu brata Antona je šestnajst let pomagala bolehni svakinji pri gospodinjstvu in kmečkih delih. Šele leta 1964 je spet oblekla redovno obleko in odšla na Brezje. Po ureditvi redovne hiše v Križah leta 1968 se je preselila tja. Vmes je bila tri leta v Rimu strežnica v duhovniškem domu, a se je vrnila v Križe. Tam se dobro počuti, čeprav sta ostali sami s sestro Konstantino. Slednji bo maja 90 let, ona pa je dočakala stoletnico. Z njo so med sveto mašo, ki jo je v kriški cerkvi daroval nadškof Alojz Uran, 9. marca slavili tudi domačini.