Druga plat medalje

Pri svojem delu se vsak dan srečujem z ljudmi, ki v Center za socialno delo prihajajo s svojimi pričakovanji in predstavami, kaj jim pripada, kako in v kakšni obliki naj bi jim zagotovili pomoč.

Prihajajo »na socialno«, ki v njihovih predstavah zavzema zelo široko področje vpliva in zagotavljanja različnih dobrin, kot so denarna sredstva, služba, stanovanje, prostor v domu, varstvo za otroka itd. Pričakujejo posege v zvezi s svojci in s sosedi, ki jim povzročajo težave. Pridejo, ker so skušali svoje težave reševati že v okviru drugih služb, vendar pa so jih od tam napotili v center za socialno delo. V prvem kontaktu ljudem predstavimo naše pristojnosti, pravice in storitve, ki jih lahko uveljavljajo v CSD, ter jih seznanimo z možnostmi reševanja njihovih stisk v okviru drugih služb. Z uporabnikom vzpostavljamo odnos sodelovanja, kjer mu najprej prisluhnemo, skupaj z njim opredelimo problem, ki ga včasih vidimo drugače.

Navedla bom le nekaj primerov, s katerimi sem se srečala v zadnjem mesecu. Gospa želi pomoč v obliki prehrambenega paketa ter prosi za napotnico, na osnovi katere bo pri RK uveljavila to pravico. V razgovoru z njo ugotovim, da dohodki, s katerimi njena družina razpolaga, zadoščajo za nakup prehrane ter je problem v odnosih med družinskimi člani, ki se ne morejo dogovoriti o delitvi stroškov. Ponudim ji pomoč pri urejanju medsebojnih odnosov. Ljudje, ki prihajajo po pomoč, si pogosto zatiskajo oči pred svojimi resničnimi težavami ter iščejo zanje preproste in enostavne rešitve, ki pa pomenijo le »obliž na rano«, ne prispevajo pa k trajni rešitvi. Druga uporabnica želi, da pokličem po telefonu in se dogovorim za popravilo v stanovanju. V razgovoru z njo skušam ugotoviti razloge, zakaj tega ne zmore sama. Posredujem ji nekaj informacij. Skupaj nato ugotoviva, da bo zmogla sama. Strokovna pomoč je usmerjena v pomoč človeku, da zmore vsakdanje probleme reševati sam. Z izpolnjevanjem naročil lahko ljudi delamo nemočne in odvisne od pomoči drugih.

Kar nekaj uporabnikov in uporabnic se je oglasilo, ker je želelo pomoč pri urejanju stanovanjskega vprašanja, večina od njih je mislila, da razpolagamo s socialnimi stanovanji, ter so želeli informacije, kako do njih. Vidno so bili razočarani, ko sem jim pojasnila, da CSD s stanovanji ne razpolaga. Poslušala sem njihove zgodbe ter jim žal nisem mogla svetovati drugega, kot da čakajo, kdaj bo razpis za občinska stanovanja. Zadnji tak razpis je bil v občini pred šestimi leti. Ko poslušam zgodbe družin, kjer imata partnerja skupaj manj kot tisoč evrov dohodka mesečno ter od tega polovico dajeta za najemnino v podnajemniškem stanovanju, jim enostavno ne morem razlagati o varčevanjih v okviru nacionalne sheme in nakupu stanovanja. Vsi imajo pogodbe za določen čas, bojijo se, da bodo stanovanja izgubili in ostali brez bivališč, zato pristajajo na vse pogoje.

Starejši gospod pride naravnost od zdravnika, ves bled, s kapljicami poti na čelu. Roti me, naj mu pomagam. Ima hude bolečine, vendar mora čakati na preiskavo nekaj tednov. Če plača sam, bo na vrsti takoj. S prejemki ne presega nizkega cenzusa za denarno socialno pomoč, zato najdeva rešitev. Večini podobnih primerov ne moremo pomagati.

Navedla sem le nekaj primerov, s katerimi sem se srečala v zadnjem mesecu in ljudem nisem mogla pomagati tako, kot so želeli. Gre za probleme, ki največkrat presegajo pristojnosti centra in bi se morali reševati širše ali v okviru drugih služb. Z njimi se včasih srečujemo tudi zato, ker smo zadnji, na katere se obračajo, ko svojih težav ne morejo rešiti drugje. Prav je, da strokovni delavci nanje opozarjamo, saj na nekaterih področjih zavzemajo take razsežnosti, da postavljajo pod vprašaj socialno državo. Izpostavila bi le nekaj najbolj perečih, kot so: hudo pomanjkanje socialnih stanovanj, dolge čakalne dobe v domovih za stare, nedostopnost zdravstvenih storitev, zdravil in pripomočkov, ki so plačljivi, za ljudi z nizkimi prejemki itd. Omenila pa bi še uporabnike, s katerimi se srečujemo pri izvajanju javnih pooblastil v zvezi z varstvom otrok. Če obstaja sum, da je skrb staršev neustrezna ali morda gre celo za različne oblike zlorab, po uradni dolžnosti uvedemo postopek za zaščito pravic in koristi otroka. Končni razplet teh postopkov je lahko tudi odvzem otroka staršem, vendar pa je naš cilj vedno izboljšanje razmer za otroka in pomoč staršem. V teh primerih so naši posegi običajno sprejeti z odporom, jezo in neodobravanjem.

Strokovni delavci centrov za socialno delo se tako ne moremo izogniti nezadovoljstvu in kritiki posameznih uporabnikov, tudi kadar delamo v skladu z zakonodajo, ob upoštevanju standardov in normativov socialno varstvenih storitev in strokovnih znanj. Žal pa se vse pogosteje dogaja, da se na osnovi posameznih primerov, ki se pojavljajo v medijih, posplošuje, da je delo centrov oz. zaposlenih v njih slabo. V eni izmed pogovornih oddaj na TV je bila na osnovi konkretnega primera izvedena javnomnenjska anketa o delu slovenskih CSD. Čeprav je prisotni socialni inšpektor, ki je v tem primeru izvajal strokovni nadzor, povedal, da je bilo delo konkretnega CSD brez večjih strokovnih napak, se je več kot 90 odstotkov gledalcev opredelilo, da CSD v Sloveniji delajo slabo. No tako hudo pri nas še ni. Ko smo v lanskem letu na podlagi ankete merili zadovoljstvo uporabnikov v našem CSD, smo dobili na lestvici od 1 do 5 oceno 4,3.