Figarova svatba

Kako ironično, da sovražimo tiste, ki bi jih morali najbolj ljubiti

Začele pa so se dogajati še druge nenavadne stvari. Petri se je zdelo, kot bi se cel svet zarotil proti njima. Z Božem sta se dogovorila, da se bosta pri mami oglašala izmenično. Oba hkrati se enostavno nista mogla. Božo je imel obveznosti na fakulteti, Petri pa so viseli za vratom še zadnji izpiti, pa tudi otrok je zahteval dobršen del njene pozornosti. Petek pa je bil namenjen patronažni, da je Boževi mami oskrbela morebitne preležanine in rane, ki so se na nogah odpirale zaradi vedno tanjše kože.

»Ne bodi vrag! Nenehno se je dogajalo, da je patronažna prišla v popoln kaos, ki je vladal v stanovanju. Tašča je ležala v lastnem blatu, ki naj bi bil star že več kot teden dni, štedilnik pa se je ponavadi kopal v mleku, ki je prekipelo, ali v kakšni drugi hrani. Kako je tašča lahko ves ta nered »uprizarjala«, mi dolgo časa ni bilo jasno. Normalno, da sva bila z Božem zatožena na centru za socialno delo, prijazna gospa naju je poklicala na pogovor in – hvala bogu - ko sva ji potarnala, nama je vsaj verjela! Že to je bil zame korak naprej. Dogovorili smo se, da taščo obišče nepričakovano, drugega ni kazalo. Ko je socialna delavka to storila, naj povem, da sem ji izročila rezervni ključ od stanovanja, je imela kaj videti. Tašče sploh ni našla v postelji, ampak je veselo tekala sem in tja in prevračala stvari ter s tem pripravljala teren za patronažno, ki pa se ji je, zaradi svojega v srce segajočega tarnanja, iz dna srca smilila. Na srečo je bil šok, ki ga je tašča ob nenadnem prihodu doživela, tako velik, da je potem sama ugotovila, da stori najbolje, če gre v dom. To se je tudi zgodilo in moram reči, da se nama je z Božem strašno oddahnilo. Njeno sovraštvo je bilo za naju preveliko breme. Midva sva drugačna in z mržnjo se res nisva znala spopadati …,« je nizala dogodke Petra.

Sprememba okolja je na nekdanjo »nepokretno« bolnico čudežno vplivala. Med vrstniki, ki so se spopadali s podobnimi zdravstvenimi tegobami, je oživela, pridobila si je več prijateljev, s katerimi je preživljala prosti čas. Med njimi je bil tudi Rado, kakšno leto starejši od nje, in že po nekaj mesecih znanstva sta se poročila.

»Midva z Božem sva izvedela šele potem, ko je bila glavna »veselica« že mimo. Upravnici doma je bilo celo rečeno, da nočeva priti na poroko zato, ker ji ta korak zelo zameriva. Na srečo pa se je potem tašča sama zagovorila, da se je poročila zato, da bo njeno premoženje podedoval Rado in ne lastni sin. Za kazen, ker se je poročil z žensko, ki ji ni bila po volji. Ali si lahko predstavljate Boževo čustveno reakcijo? Mislim, da se mu je v tistem trenutku sesul ves svet. Ne bom pozabila njegovih rok, s katerimi si je pokril obraz, in na tisti zofi v pisarni direktorice doma je na ves glas zajokal …«

Boža je bolelo srce zaradi mame, zaradi izgubljenega stanovanja nikoli. Nenehno se je žrl, se spraševal, kaj je naredil narobe, s čim je mamo užalil, toda odgovora ni dobil. Zmeraj se mu je zdelo, da je bil dober sin, nikoli ni bil problematičen, niti v puberteti ne, vendar ... Lastnemu srcu pač ni mogel ukazovati, kajti to se je zaljubilo v Petro, bog pomagaj.

»Tašča je občasno še zmeraj rovarila proti nama. Nekoč je nekaterim medijem poslala celo pismo, da jo hočeva ubiti, na srečo so bili novinarji, ki so bili zadolženi za naš »primer«, tako pošteni, da zadeve niso dali v javnost. Čez čas so naju iz doma obvestili, da se je v njeno stanovanje vselil Radov sin z družino. Da ne bova zganjala kakšnega cirkusa … Pa ga tudi nisva … Zakaj bi ga le? So stvari, ki so dragocenejše od vsakršne nepremičnine - to sva bila midva in najina dva otroka. Žal mi je le, ker nobeden od njiju ni nikoli občutil ljubezni, ki jo lahko vnuku nudi babica ... Ko je ob rojstvu drugega sina Božo mami vseeno poslal sporočilo, mu je ta odpisala, da jo neki »ciganski pankrti« niso nikoli zanimali. Si morete misliti?«

Življenje pa teče dalje. In za pekel, v katerem živimo, smo velikokrat krivi tudi sami. Ko obiskujem zdaj enega, zdaj drugega, mi je pogostokrat tesno pri srcu. Toliko osamljenih srečam, pravijo mi, da jih nihče ne mara, da jih otroci že leta niso obiskali, in ko to slišim, se velikokrat bojim vprašati, zakaj je prišlo do tega, da so se stiki pretrgali …