Skoraj resna hvalnica ženski

Besedilo: Marjan Čufer
sobota, 22. marec 2008 / 06:00

Miha Cenc je vsaj malce starejši generaciji jeseniških deklet in mladeničev, med katere sodim tudi že sam, dobro znan.

Rojen Jeseničan, stanovali so v zdaj že podrti hiši poleg sedanje policijske postaje in banke, je bil prva povojna generacija jeseniških maturantov. V zadnjih klopeh sta sedela poleg njega tudi dva častna občana mesta Jesenice, bivši ravnatelj gimnazije Bratko Škrlj in znani igralec Miha Baloh. Vsi trije so bili že tedaj in so seveda ostali vse do danes veliki častilci umetnosti, lepote, liričnih tolmunov prelesti in skrivnostne enigmatične in nikoli dognane, vendar izgubljene skrinje zaveze, ki se ji reče ženska. Oh ženska, kozmična vrata in prehod iz nebivanja v bivanje …; tabernakelj in večna luč življenja, ki hrani in rojeva sanje, upe in bolečino. Vsi trije so se v tistih letih medsebojno oplajali, prepletali in dopolnjevali v plemenitem plamenu, ki ga prižigajo in hranijo ljubezen, občudovanje in občevanje z dražestnim ženskim telesom in neskončnimi variacijami konverzacije in refleksije o njeni duši, muhah in mukah, za katere se pogosto ne ve, ali so njene ali namenjene tebi, moški, samec, ljubimec, žrebec, konj, osel, vol, jezdno živinče mešane pasme … Tebi, ki misliš, da si njen gospodar, na koncu pa si vesel, če te hoče za sužnja. Miha piše: »Na kratko priklenjen, pes; ubogljiv na slednji mig, mar bil bi bolj svoboden, če bil bi sposoben dojeti način izdelave ovratnic in verig?«

Miha pravi, da je bil takoj po vojni bolj rdeč kot puran ali kuhan rak. Skratka kar se le da je bil zagret za novi komunistični red. In tako ga je pot zanesla na Visoko diplomatsko šolo v Beograd. Poti vodijo in zanašajo že od nekdaj širom in povprek po svetu. Človek je sicer zaradi božje podobe, ki je v njem, praviloma preudaren in misli, da ve, kam bo prišel in kje je cilj. Vendar pa za vsakogar od nas kdaj nanese, da je začasni konec te poti popolnoma v nasprotju s pričakovanji. Ravno zato pa tudi pravimo, da človeka pot kam zanese. In Miha je kot številni drugi začasno trdo pristal na Golem otoku. O mukah, ki jih je tam prestajal, redko govori, pa še to brez jeze in sovraštva. Tudi to je očiten znak, da gre za plemenitega človeka. Zato ni prav nič razočaran ali zagrenjen, da ga je režim, ki ga je najprej ljubil, tako kruto poplačal. Gotovo mu je pri tej vedrosti in vsestranski čilosti in vitalnosti vse do danes pomagalo čislanje vsestranske lepote in neskončna možnost raziskovanja in ugodja ob »pečanju« z lepšim spolom. Za Miha je ženska noga: »Za oči in usta, roko in nos, v mraku iluzija v temi fantazija. O ženska noga!« Ali pa: »Spokojne, molčeče, zgovorne, premikajoče, drobeče, mencajoče, cepetljive, krčevite, obotavljive, prilagodljive, ubogljive, oklepajoče, stiskajoče, trepetajoče, skrčene, stegnjene, stoječe, ležeče, prekrižane, stisnjene, priprte, odprte, razkrečene. O ženske noge.« Sam lahko pristavim, da to velja tudi za moške noge nekoga v zaporniški celici. Vendar kakšna razlika glede na stanje in položaj lastnika nog.

»Poročna torta, čokolada, smetana, na beli marcipanski glazuri dve iz marcipana figuri poročni valček plešeta. Dvigne nevesta belo tančico, v plesalca porine noža konico. S pogledom, uprtim v moža, odgrizne glavo marcipanskega ženina.« Simbolika, vse prepogosto realizirana v kasnejšem življenju, ali je kriv on ali ona, je irelevantno.

»Vse kar rabim, da mirno živim, je spoznanje, da je vse ena sama vzročnost. Vzrok vzroku, vzrok pred vzrokom. Se pa sprašujem, ženska, kje si ti, kje sem jaz, kje sva midva v tem nizu. Svoboda je sposobnost pristati na nesvobodo. Tako je tu in onstran. Amen.«

Pesniška zbirka Miha Cenca z naslovom Skoraj resna hvalnica ženski v kratki in zgoščeni obliki pokaže tako oboževanje, občudovanje, hrepenenje kot na drugi strani žalost, obup, stvarnost ali prozaično naravno potrebnost ženske, da imata tako neskončnost in večnost kot celotno vesolje sploh svoje zavedanje in smisel. Ženska je najpomembnejše bitje stvarstva, mi, moški pa smo na zelo dobrem drugem mestu.

Za konec si ne morem kaj, da ne pristavim. Miha Cenc je bil dolga leta gonilna sila in direktor jeseniške delavske univerze. Za časa njegovega delovanja in direktorovanja se je ob delu izobrazilo zelo veliko delavcev Železarne in vseh drugih podjetij v občini. Zato sem prepričan, da tudi on zasluži naziv častnega občana Jesenic.