Na Loškem so "strašili Boga"

Na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni je velika noč, največji in najstarejši krščanski praznik. Običaje, značilne za čas okoli velike noči, nam je približala višja kustodinja Loškega muzeja Mojca Šifrer Bulovec.

Praznik se navezuje na še starejši praznik pasho, judovsko veliko noč, ko se Judje spominjajo rešitve izpod egiptovskega suženjstva. Nekatere šege v času tega krščanskega praznika pa izvirajo še iz poganskih obredij rasti in rodovitnost. Mojca Šifrer Bulovec iz Loškega muzeja Škofja Loka pove, da so se priprave na veliko noč začele že s štiridesetdnevnim postom, intenzivneje pa teden dni prej s cvetno nedeljo, ko se spominjamo Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem. Tu so ga pozneje obsodili, mučili in križali. Ko je cvetna nedelja mimo, se začne veliki teden. Prve dni v tem tednu so ljudje počistili hišo in okolico, pogosteje so obiskovali maše, hodili na velikonočna spraševanja, poromali na razne Kalvarije.

»Na veliko sredo so v cerkvi postavili božji grob, kamor so hodili ljudje molit. V Stari Loki so k božjemu grobu prinesli kaljeno žito, da je bilo ob njem mlado zelenje. Tudi na Loškem so mladi fantje nabirali leseno kramo in jo prinesli pred farno cerkev, nato pa po njej, od velike srede in četrtka tolkli, češ da »strašijo Boga«. Les se je spremenil v trske, v soboto so kup lesa zakurili, žerjavico je župnik blagoslovil, nato pa so fantiči nosili blagoslovljeni ogenj po domovih. Ogenj so po domovih raznašali z bukovo gobo, v oddaljene kraje pa s svečo in blagoslovljenimi vžigalicami. Z blagoslovljenim ognjem so gospodinje zakurile peč in ognjišče, in na njem pripravile velikonočni žegen. Ta ogenj (blagoslovljen) naj bi gorel vsaj čez vse velikonočne praznike. V Poljanski dolini so zato v peč dali panj, imenovan »razglavnik«. Med štiridesetdnevnim postom nekateri možje tudi niso kadili, prvo pipo so si prižgali šele z blagoslovljenim ognjem.

Na veliki petek je veljal najstrožji post. Ljudje so se postili in tudi živalim tega dne niso dali jesti. Dan je bil posvečen molitvi. Na ta dan so škofjeloški kapucini, v prvi polovici 18. stoletja, pripravili Škofjeloški pasijon, to je spokorniško, pasijonsko procesijo, ki pripoveduje in prikazuje Kristusovo trpljenje. Rokopis je leta 1721 napisal loški kapucin oče Romuald – Lovrenc Marušič iz Štandreža pri Gorici in je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo, pisano v slovenskem jeziku. Besedilo je sestavljeno iz 869 verzov in 13 podob oziroma prizorov, ki so jih igrali člani mestnih rokodelcev in kmetje iz okoliških vasi. Pasijon bo znova uprizorjen leta 2009.

Na veliko soboto je bila maša že zgodaj zjutraj, pred cerkvijo so blagoslovili ogenj, doma pa so pripravili žegen. Meso simbolizira Kristusovo telo, pirhi predstavljajo Kristusovo vstajenje ali njegove rane in kaplje krvi, lahko pa tudi Marijino rojstvo. Potica spominja na Kristusovo krono, hren na žeblje, s katerimi so ga pribili na križ. Te jedi nesejo k velikonočnemu žegnu, jedo pa jih lahko šele po vstajenski procesiji, v soboto zvečer ali nedeljo zjutraj. Velikonočna nedelja je bila družinski praznik, tega dne se ni hodilo naokrog, ljudje so se doma posvečali molitvi. Šele na velikonočni ponedeljek so se ljudje obiskovali med seboj in si darovali pirhe.

»V škofjeloški okolici je bila včasih navada, da je fant od dekleta dobil pirh, pomarančo, cigaro in mali kruhek, v obliki jajca, v Sorici je imel lahko tudi obliko romba, kasneje obliko srca,« pripoveduje Mojca Šifrer Bulovec. Dodaja, da sta izraza pirh ali remenka pomenila rdeče pobarvana jajca, pisanica pa okrašeno jajce. Zgodovinski viri za osrednjo in zahodno Evropo o rdeče pobarvanih jajcih poročajo šele od 16. stoletja naprej. S krašenjem jajc so začeli v 17. stoletju, vendar le v višjih družbenih plasteh. Med kmečkim prebivalstvom se je to uveljavilo šele v 19. stoletju.

V Škofji Loki in okolici so nekdaj poleg običajnih pirhov pekli tudi mali kruhek v obliki jajc. Albert Sič pa leta 1922 piše, da so tu, pod vplivom škofjeloške nunske šole, izdelovali prav posebne pirhe. Belo, izpihano jajčno lupino so z vodnimi ali tintnimi barvami porisali z vejicami, cvetovi, z jagnjetom, golobčki in drugim, na luknjice pa so nalepili iz barvnega papirja izrezane cvete.

Na veliki ponedeljek so se ljudje s pirhi igrali različne igre: valjanje in trkanje ali pa sekanje pirhov s kovanci.