Sedem novih smrtnih grehov

Te besede so napisane za objavo na veliki petek 2008, ki naj bi bil najbolj spokorniški in brezmesni dan v tem letu. Zato morda ne bo odveč, če ob tej edinstveni priložnosti opozorimo na tisto, kar je sicer znano že od začetkov človeškega sveta - na nepomirljivo nasprotje med deli mesa in sadovi duha.

O sadu Duha in delih mesa piše apostol Pavel v Pismu Galačanom. »Pravim torej: živite v Duhu in nikakor ne boste stregli poželenju mesa. Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda če se daste voditi duhu, niste pod postavo. Sicer pa so dela mesa očitna. To so: nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega. Glede tega vas vnaprej opozarjam, kakor sem vas že opozoril: tisti, ki počenjajo takšne stvari, ne bodo podedovali Božjega kraljestva. / Sad duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave. Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred. Če živimo po Duhu, tudi delajmo po Duhu. Nikar ne iščimo prazne slave s tem, da drug drugega izzivamo in drug drugemu zavidamo.« (Gal 5,16-26)

Na eni strani imamo torej »nečistovanje, nečistost, razuzdanost, malikovanje, čaranje, sovraštva, prepirljivost, ljubosumnost, jeze, častihlepnosti, razprtije, strankarstva, nevoščljivosti, pijančevanja, žretja in kar je še takega«, na drugi pa so »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje«. Kljub temu da gre za skoraj 2000 let star popis »del mesa« in »sadov duha« (Pavel naj bi pismo odposlal enkrat med letoma 49 in 57 po Kr.), jih vse po vrsti zlahka razpoznamo tudi v današnjem svetu. Prve in druge premoremo tudi mi, prvih žal več kot drugih. A tako je bilo verjetno v vseh časih.

Menih Evgarius je v 4. stoletju Pavlov seznam strnil v sedem človeških lastnosti, ki naj bi bile smrtni grehi, za posameznika pomenijo pogubo in se jih ni mogoče pokesati. Ko je v 6. stoletju papež Gregor Veliki potrdil ta izbor, je nastal znameniti indeks sedmih smrtnih grehov. Ti so: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba. (Srečamo jih tudi pri Danteju.) Njim nasproti pa so postavili sedem kreposti: tri božje (vera, upanje, ljubezen) in štiri glavne (razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost). Na eni strani so torej Superbia, Avaritia, Luxuria, Ira, Gula, Invidia, Acedia, na drugi Fides, Spes, Caritas, Prudentia, Justitia, Fortitudo, Temperamentia.

Meni osebno je bližji Pavlov popis, je bolj sočen, tisti, ki je v katoliški katehezi v rabi že poldrugo tisočletje, pa je bolj primeren za učenje na pamet. A ne gre za to. V tem pisanju želim opozoriti na tisto, kar smo zvedeli prejšnji teden, ko je vatikanskem uradnem časniku L'Osservatore Romano izšel intervju, ki ga je dal 71-letni škof Gianfranco Girotti, »vodja Apostolske penitenciarije, vatikanskega sodišča za notranje, zakramentalno področje« in si z njim takoj prislužil svetovno pozornost, takšno, ki sicer gre le papežu. Povedal je namreč, da smo v sodobnem svetu priča pojavom, ki niso le individualne, so globalne razsežnosti in bi lahko veljali za sedem novih smrtnih grehov. Ti pa so: uničevanje in onesnaževanje okolja, prekomerno bogatenje, ki povzroča bedo in siromaštvo, pedofilija, splav, znanstveni poskusi na ljudeh, manipuliranje z genskimi zapisi in genetične spremembe ter uporaba in preprodaja drog.

Ta objava ne pomeni, da je Vatikan že razglasil teh sedem novih smrtnih grehov (kakor so napačno povzeli nekateri mediji), šlo je le za prodorno izjavo doslej malo znanega škofa. A pomenljivo je že to, da se za debelimi vatikanskimi zidovi bolj odločno in na bolj sodoben način odzivajo na ta nova dela mesa, na te nove grešne danosti. Uničevanje in onesnaževanje okolja, prekomerno bogatenje, ki povzroča bedo in siromaštvo, pedofilija, splav, znanstveni poskusi na ljudeh, manipuliranje z genskimi zapisi in genetične spremembe ter uporaba in preprodaja drog so grehi, ki vpijejo do neba in žalijo Boga. Pravzaprav gre za nove pojavne oblike starih smrtnih grehov. Mar niso uničevanje in onesnaževanje okolja, pa znanstveni poskusi na ljudeh ter manipuliranje z genskimi zapisi in genetične spremembe novi obraz našega napuha? In prekomerno bogatenje, ki povzroča bedo in siromaštvo ter uporaba in preprodaja drog le nova oblika človeškega pohlepa? Pedofilija je stara, a šele v novejšem času javno razkrita oblika pohote. V tem se gotovo strinjamo, razpravljati bi bilo mogoče edinole o splavu (pa še to le v določenih pogojih in primerih).

Od sedmih »modernih grehov v dobi globalizacije«, ki jih je naštel škof Girotti, je šest takih, ki zadevajo odnose med ljudmi, eden pa tak, ki se tiče odnosa ljudi do narave. In to se mi zdi še posebej pomembno: da je končno, čeprav zaenkrat le medijsko, tudi narava zajeta v območje vatikanske etične presoje. Če bo narava tudi uradno vzeta v območje šeste božje zapovedi »Ne nečistuj!«, bo to korak naprej brez primere.