Kakšne državljane vzgajamo? (2)

V svetu, ki je postal tako majhen, da je že skoraj vsakdo naš sosed, je pomembno, da se zavedamo, kdo smo, kakšne so naše korenine, kam gremo in zakaj.

Vsak starš ta spoznanja in odločitve prenaša na otroke, vpliva na njihovo razmišljanje in tako vzgajamo sinove in hčere slovenskega naroda … Pri tem včasih razmišljamo dokaj ozko in ne vidimo dlje od prve ograje, včasih pa nam uspe razmišljati s širino srca. Vsak ve zase … Preden pa se človek zave sebe v vlogi državljana, se mora naučiti še veliko o sebi, o pripadnosti, o varnosti v družini in o majhnih in večjih korakih, ki jih naredi v svet. Opažam, da so pri tem bolj prožni ljudje, ki se radi potepajo in srečujejo druge kulture, navade, ljudi. Pri čepenju za pečjo se ne da odkriti prav veliko o sebi in o drugih. Je že tako, da sebe najdemo in preizkušamo predvsem v novih situacijah, ne v znanih in rutinskih opravilih. Že majhnim otrokom tako pokažemo, do kod seže naš svet. Prožnost družine se šteje tudi v tem, kako odprta je za druge ljudi, kako vstopa v življenje. To ne pomeni, da moramo imeti vsako nedeljo polno hišo ljudi in se vsak prosti trenutek potepati. Zlata sredina velja tudi pri tem in naj nas vodi misel, da različnost bogati, ne boli. Že izlet čez hrib ali v drugo dolino nam odpre nove poglede. Potovanja in srečanja z drugimi so za naše otroke veliko bolj običajna, kot je bilo to v naši mladosti. Dajmo jim dobro popotnico in jih naučimo spoštovanja drugih narodov. To pa je mogoče le, če človek spoštuje sebe. Narod, ki sebe ne spoštuje, ki se ne zaveda svojega bogastva in svoje prihodnosti, ne bo spoštoval drugih. Le človek, ki se lahko vživi v drugega, bo strpen in razumevajoč. Saj poznate staro misel, da je potrebno obuti čevlje nekoga drugega, če ga hočeš razumeti. Pri tem pa se mi vsiljuje misel, da Slovenci pogosto še svojih čevljev nočemo nositi, kaj šele, da bi preizkusili kakšne druge.