Glasov izlet za dan žena

Potem ko smo že preživeli dan žena in tudi dan, ko godujejo moški, smo se minuli torek udeleženci Glasovega izleta odpeljali proti Štajerski.

Vremenarji sicer niso napovedovali sončnega vremena, kar pa ni zmotilo skupine, ki je preživela dan žena in tudi dan, ko godujejo moški, da se ne bi udeležila Glasovega izleta, v organizaciji in vodstvu Alpetourja Potovalne agencije. Potovali smo na Štajersko, izletniki pa smo bili iz vse Gorenjske. Od Jesenic do Škofje Loke smo vstopali v avtobus veselih obrazov, kot se za izlet Gorenjskega glasa spodobi. Pot je vodila po stari cesti, mimo Domžal, naprej skozi Črni graben. Tu rokovnjačev, kot v Jurčičevi povesti, ni bilo v zasedi, bili pa so ob cesti »modri angeli«, ki krotijo prenapeteže. Naš šofer Arsen z njimi ni imel težav, saj je vozil primerno hitro.

Na Trojanah smo se seveda ustavili za kavico in nekateri - iz navade - tudi za krof. Tako okrepčani in od vodičke Vesne dobro poučeni o novih doživetjih, pripravljenih za nas, in zanimivostih okoliških krajev smo se vozeč mimo mejnega kamna med gorenjsko in štajersko deželo, po Savinjski dolini, mimo Celja, že ustavili v Slovenskih Konjicah. Kolikokrat smo že hiteli po cesti mimo Slovenskih Konjic, ni bilo pa ne časa ne volje, da bi postali in si ogledali lepo mesto od bliže. To najmanj 850 let staro mesto »cvetja in vina«, ki nosi pečat gostoljubnosti Turistične zveze Slovenije, je bilo že kar sedem let razglašeno za najlepše slovensko mesto, leta 1998 pa je prejelo priznanje Entente florale - urejeno evropsko mesto. Po obisku vrtnarstva Polegek smo si z odlično lokalno vodičko ogledali staro mestno jedro. Posebno zanimivo je videti, kako po glavnem trgu teče potoček Gospodična. Na trgu je spomenik sv. Florijana – zavetnika pred uničujočimi požari, ki so že štirikrat prizadeli kraj. Tu je polno imenitnih starih hiš, lepo vzdrževanih in s posebnimi oznakami. Pogledali smo farno cerkev, posvečeno sv. Juriju. Mesto ima tudi grad. Po legendi je Konjiška gora nad mestom v sredi votla, oz. je tu jezero. V jezeru naj bi nekoč živel zmaj, ki je vsako leto požiral najlepše mladenke. Graščakovo hčer Marjetico je tedaj rešil sv. Jurij.

Ob poti na Konjiško goro je dvorec Trebnik, ki je res vreden ogleda. Grajska oskrbnica nam je pokazala zeliščni vrt, grajski park, zeliščno galerijo in nas poučila o izdelovanju imenitnega skutno-čemaževega namaza. Tudi zdravilnega čaja in »pojoče travice« ni manjkalo.

Nato smo obiskali še Čebelarstvo Žvikart, koder sta nas mojstra čebelarja, oče Franc in sin Aleksander, poučila o marsičem, česar o čebelah sploh nismo vedeli. Predvsem sta nam približala njuno veliko znanje in ljubezen do čebelarjenja in skrb zaradi izumiranja te živali v vedno bolj nezdravem okolju. Tudi med in izdelke iz te zdravilne tekočine smo pridno pokušali. Program izleta smo zaključili v hotelu »Pod Roglo« na izdatnem kosilu, nakar smo se dobre volje in z željo po novih izletih odpravili proti domu.