Drevesa in njihova sporočila iz preteklosti

Drevesa so najmogočnejša in najstarejša bitja na Zemlji. Poleg gospodarskih vidikov so človeku že od nekdaj predstavljala simbol in vir življenja. Sadil, varoval in negoval jih je zaradi estetskih vidikov, uporabne vrednosti, verovanja ter njihove socialne vloge v skupnosti. Izjemna drevesa v Karavankah kot naravna in kulturna dediščina.

Čaščenje drevja, gozdov in gajev je bilo, podobno kot pri drugih indoevropskih narodih, tudi med našimi predniki zelo razširjeno. Častili so tako drevje v gozdu, kot tudi sadno drevje. Drevo jim je predstavljalo poosebljenega duha ali pa prebivališče duha. Še posebej so jim bila všeč drevesa posebnih oblik, dvo- ali večvršna drevesa, velika, votla in stara drevesa, drevesa, v katere je treščila strela, ipd. Častili pa so tudi drevesa, povezana s kakšnim nenavadnim dogodkom (npr. ob kakšni nesreči, povezani z drevesom, so drevesu ali njegovemu duhu začeli prinašati darove). Pri Slovencih je še danes najbolj čaščeno drevo lipa. Etnolog Damjan Ovsec (1992) navaja, da je že pred Karlom Velikim v 8. st. sredi vsake slovenske vasi rasla lipa. Predstavljala je središče družabnega življenja, pod njo so plesali, zborovali in se posvetovali. Zmotno pa je prepričanje, da so lipo častili samo Slovenci. Kult čaščenja lipe se namreč pojavlja tudi pri drugih slovanskih narodih in tudi med Nemci, kjer je lipa povezana z boginjo Freyo. Lipa je bila tako pri kmetu kot tudi pri plemstvu deležna visokega spoštovanja. Paulin še leta 1906 piše, da lipe na Kranjskem ne potrebujejo varstva, ker ljudstvo z njimi ravna kot z naravnimi spomeniki.

Danes žal temu ni več tako. Marsikatero drevo je padlo zaradi širitve ceste, parkirišča, gradnje objektov ipd. Včasih so ljudje v drevesih prepoznali sopotnike, a so danes dostikrat samo v napoto. Zato današnji čas od nas zahteva, da znova premislimo o našem odnosu do drevesne dediščine. V zgodovini je bil odnos do dreves vsebinsko zelo bogat, v naši kulturi pa je največkrat omejen na ekonomski in znanstveni vidik. Na drevesno dediščino ne bi smeli gledati kot na breme, temveč jo moramo zagledati in začutiti kot nekaj, kar so nam zapustili naši predniki in kar naj bi ohranili, oplemenitili in prenesli naprej zanamcem. Pomembno je, da vzpostavimo odnos do drevesa kot do bitja, ki živi z nami in hkrati na drugačen način kot mi. Dejstvo je, da se v drevesu prepleta več vlog, ki jih ne moremo preprosto ločiti. Ustvarjajo vezi med različnimi ljudmi in stvarmi in imajo sposobnost, da v času transformirajo prostor (npr. vaški prostor, okoli katerega je potekalo družabno življenje, trgi ipd.). So glasniki preteklosti, nosilci kulturnega spomina za določene ljudi in kot taki imajo močan simbolni pomen. Ko posekamo drevo, razvežemo prostor, ki ga je drevo ustvarjalo, in obenem posekamo tudi spomin, ki ga nosi drevo.

Na območju predvidenega parka Karavanke Natura 2000 je drevesna dediščina trenutno razdrobljena po različnih seznamih, kar otežuje njeno varovanje in vzdrževanje. Na omenjenem območju raste 79 posameznih dreves, zanimivi pa so tudi nekatere skupine in nizi dreves, ki so se ohranili zaradi izbranega načina gospodarjenja. Sem gotovo sodijo 'jesenove meje' in 'Šenkove ulice' na Jezerskem ter 'Stagne' v Zabreznici.

Jesenove meje predstavljajo enoredni drevoredi jesena, posajeni ob zemljiških mejah na Jezerskem. Vejniki so bila posebna drevesa, na katerih so klestili veje. Na Jezerskem so veje obsekavali tretjini vseh dreves, tako da je vsako drevo prišlo na vrsto najpozneje vsako tretje leto (Karničar, 1998). Odsekane veje so povezali v velike butare, ki so jih imenovali vejniki in so v Karavankah predstavljali pomemben vir zimske prehrane za drobnico. Za vejnike so običajno sadili jesene, javore, lahko pa tudi jerebike in celo lipe (pri Makeku na višini 1000 metrov še vedno raste javor, star okoli 350 let, na katerem so klestili veje). Veje so začeli klestiti zgodaj jeseni, delo je moralo biti končano do prve jesenske slane, nekako do sredine oktobra.

V nasprotju z enostranskimi jesenovimi mejami so stagne predstavljale pot ali kolovoz, ki pelje čez polje in travnike na pašnik. Branko Bulovec je povedal, da so v Zabreznici po taki poti, ki jo z obeh strani obdaja niz dreves, domačini gnali živino na pašo. Zvečer so živino prignali po poti nazaj proti vasi, kjer je stalo korito z vodo in so jo pričakali lastniki. Podobno vlogo kot stagne ima tudi ulica, le s to razliko, da ni nujno ograjena z obeh strani in samo z drevesi, temveč jo lahko omejujeta tudi kamenje in plot (Badjura, 1953). O Šenkovih ulicah je pripovedovala Mimi Šenk. Potekale so od cerkve sv. Andreja do Šenkove domačije, tvoril pa jih je dvostranski drevored jesena, ki so mu na zunanjo stran dodali plot. Jesene so obsekavali, med njimi pa je rasel tudi kakšen javor, čigar listje so uporabljali za nastiljo. Tako zavarovana pot je preprečevala, da bi živina uhajala na okoliška polja. Omenjeni nizi dreves predstavljajo svojevrstno drevesno dediščino, ki priča o načinu in kulturi življenja prednikov.

Med posameznimi drevesi je namenjena posebna pozornost vaškim lipam in lipovcem. Edinstvena je lipa v vasi Vrba, ki stoji na stičišču poti, ki so že v antiki vodile iz Smokuča, Studenčic, Radovljice, Bleda, Zasipa, Žirovnice, Zabreznice in Breznice (Jarc, 2004). Okoli lipe je bilo že vsaj v poznejših fevdalnih časih razvrščenih 16 velikih kamnov, ki so bili povezani s srenjskimi pravicami (pravicami vaške skupnosti). Ko so med drugo svetovno vojno v vas prišli Nemci, ki so tudi častili lipo in jo imeli za svojo, je ob lipi stal vaški mlin, nekaj kamnov pa so zaradi postavitve mlina domačini odstranili. Anton Dolar se spominja, da so Nemci dali mlin podreti in na drugem mestu zgraditi novega, kamne pa so ukazali postaviti nazaj okoli lipe (nekaj kamnov so morali pripeljati, ker so stare porabili že drugje). Tako se je na nenavaden način ohranila lipa s kamni v Vrbi. Za vaški praznik, 25. aprila, imajo v Vrbi vsako leto v cerkvici sv. Marka najprej mašo s pevsko skupino Vasovalci, po maši pa gre sprevod vabljenih pevskih skupin od cerkve do lipe, kjer ima predsednik vaškega odbora kratek nagovor, nato pa vsaka skupina zapoje eno pesem.

Zanimiva je tudi častitljiva lipa v Žiganji vasi. Po pripovedovanju domačinov naj bi lipo posadil grof Žiga (1520), po katerem je vas dobila ime. Mogoče so jo kot simbol slovenstva in tudi pred Turki posadili prvi ljudje, ki so se začeli naseljevati v vasi. Dandanes se pod lipo zbirajo otroci, včasih se vanjo tudi skrijejo. Vsak prvi in tretji petek v mesecu od septembra do junija se pod lipo ustavi tudi tržiška Potujoča knjižnica z bibliobusom.

Na svojo skoraj stoletno lipo so upravičeno ponosni tudi Podkorenčani. Ker so jo zasadili ob ustanovitvi gasilskega društva, se imenuje tudi gasilska lipa. Ob zasaditvi so ji h koreninam položili steklenico s takratnim denarjem, ki ga je poklonil Makovčev gospodar, v spomin, da bodo potomci videli, kakšen denar so imeli. Včasih je ob lipi stalo korito, kjer so napajali živino. Podnevi so se pred lipo zbirale ženske, ki so česale oz. »aklale« volno. Na večer pa so pod lipo prišli fantje in peli. S prometno ureditvijo v vaškem jedru pa so ti običaji zamrli. Nekajkrat so pod lipo organizirali miklavževanje. Prvo soboto in nedeljo v avgustu še danes prirejajo gasilski ples. Za lipo skrbijo predvsem gasilci, ki jo imajo tudi v svojem žigu, sicer pa so nanjo ponosni vsi domačini. Lojzka Peternel pravi, da je za domačine lipa sveta in da nanjo ne pustijo lepiti plakatov, le decembra jo okrasijo z lučkami.

Tudi v Seničnem pred cerkvijo raste lipa, pod katero se prav tako dvakrat na mesec ustavi potujoča knjižnica Tržič. Predvidevajo, da je lipa stara od 150-200 let, ne vedo pa, kaj se je z njo zgodilo leta 1863, ko je pogorelo pol vasi in cerkev. Franc in Tončka Perko sta pripovedovala, da so imeli včasih mladi pod lipo randije in da se je nasploh pod lipo zbiral »cel Sničen«. Podnevi se na klopcah ob lipi dobivajo vaščani, zvečer pa otroci; še pozimi, ko je mrzlo, sedijo okoli nje. Menda so domači fantje toliko presedeli pod lipo, da so se ji kar korenine svetile. Vsako leto imajo za Sniški semenj (eno nedeljo pred Sv. Jernejem, ki goduje 24. avgusta) pod lipo veselico, domačini postavijo stojnice, kjer prodajajo domače izdelke (volno, čebelji med, ...) ali prikazujejo stare običaje (npr. klepanje kose). Na velikonočno soboto so se na žegen domačini pripeljali s konji, ki so jih pustili pod lipo, sami pa so šli v cerkev. Za praznik sv. Rešnjega telesa so nekdaj vsi lomili spodnje vejice in jih zatikali za okna, danes se tega običaja držijo le še pri Jurčnik in pri Tonc. Vaščani so nabirali tudi cvetje za čaj, vendar ne preveč, ker lipe niso hoteli sekati. Včasih, še posebej ob sobotah zvečer, ko so se fantje in moški vračali iz gostilne, so se ustavili pod lipo in zapeli (tudi podokence). Tako se je pelo še približno 40 let nazaj. Pred nekaj leti so člani ansambla Gašperji pod sniško lipo snemali kaseto.

Žalostno usodo pa doživlja lipa v Lomu pod Storžičem, ki danes raste na sredini ceste. Nekdaj pa ni bilo tako. Ko so ljudje hodili še peš oz. so se vozili s konji, je bila cesta ožja in je lipa rasla na robu travnika. Janez Slapar, ki popisuje zgodovino Loma pod Storžičem in okoliških vasi, je povedal, da je bila včasih pod lipo vrtna oz. gasilska veselica, saj je bila lipa del dvorišča. V kraljevini SHS je bila pri Megličevih gostilna, ljudje so radi postali pod lipo, še posebej po maši. Lipa je predstavljala vaški komunikativni prostor. Včasih so se moški in fantje pod lipo zbrali tudi po maši in šli v gostilno na kozarec vina, to so bile »vaške seje«. Ljudem se je zdelo samoumevno, da imajo lipo ob cerkvi. Ko je lipa najbolj medila, so nabirali cvetje za čaj, da je bil sladek. Za birmo so pod lipo postavili stojnice »štante«, kjer so prodajali židane rute, piškote, moleke, knjižice, rožne vence, srčke, ... S širitvijo ceste pa se je vse spremenilo in v zadnjem času lipa predstavlja jabolko spora med vaščani.

Omeniti je treba tudi lipo na Dovjem, ki naj bi bila zasajena v spomin na gradnjo cerkve. Legenda pripoveduje, da so imeli Dovžani z gradnjo cerkve nenehne zaplete. Nekoč pa so zagledali belega goloba, ki je odnašal trske (v pravljicah so omenjene cvetlične bilke) s prostora, kjer so delali tesarji, na drug kraj. Mojster Kočjanč je to prepoznal kot namig, da je gradnjo cerkve potrebno prestaviti na sredo dovškega polja. Ker lipa raste ob stari šoli, ki je delovala od leta 1854 pa vse do leta 1964, ko je bila zgrajena nova šola v Mojstrani, jo domačini imenujejo tudi šolska lipa. Včasih je bilo pod njo veliko igrišče, kjer so se igrali in telovadili šolski otroci. Po pripovedovanju domačinov lipa lepo zeleni, cveti in diši, v zadnjem času pa iz nje padajo tudi suhe veje, zato se je v deževnih in vetrovnih dneh tudi bojijo.

Posebno mesto v drevesni dediščini zavzemajo t. i. hišne lipe na Jezerskem, kjer je bilo samoumevno, da ob samotni kmetiji raste lipa. Medtem ko so na Kranjskem, kjer so vasi strnjene, lipe sadili sredi vasi, so na Jezerskem in v Kokri, ki sta v naselbinskem pogledu razdrobljeni, lipe sadili ob samotnih domačijah. Poleg tega, da so jim lipe predstavljale simbol slovenstva, so opravljale tudi pomembno funkcijo zavetrovanja. Na marsikateri domačiji so lipe zasadili tudi za čaj in med, saj je bilo po vojni v trgovini težko dobiti sladkor, čaja pa ni nihče kupoval. Med drevesno dediščino na Jezerskem sodijo Robnikova oz. Močnikova lipa, Maroška lipa, lipa pri kmetiji Spodnji Virnik, Rezmanov lipovec, lipa pri Makekovi domačiji, Anclarska lipa, skupina farovških lip, lipe v Robcah ter mlada lipa, ki simbolizira češko-slovensko prijateljstvo, ki sta jo ob praznovanju 100-letnice Češke koče 30. julija 2000 posadila veleposlanica Češke republike v Sloveniji, nj. ekscelenca Jana Hybaškova in župan občine Jezersko Milan Kocjan.

Druge drevesne vrste so na območju predvidenega parka slabše zastopane. V vasi Hudo še raste nekaj kostanjev, ki so bili včasih pomemben vir prehrane. Ohranili so se, ker so jih zavarovali. Zavarovali so jih leta 1951 z Odločbo o zavarovanju devetero domačih kostanjev v bližini vasi Hudo (Ur. l. LRS, št. 29/51) in sicer za študijo kostanja kot domačega sadnega drevesa na meji njegove rasti oz. razširjenosti. Kmalu po vojni je bila namreč obvezna oddaja debelih dreves, ki so dala veliko materiala in če ne bi bili zaščiteni, jih že zdavnaj ne bi bilo.

Svojevrstna je tudi Makekova tisa, stara približno 400 do 500 let. Ker so Turki na svojih pohodih vedno vse izropali, uničili in požgali, so ljudje verovali, da jih bo tisa obvarovala pred Turki. Jurij Skuber je povedal, da mu je mama, ko mu je leta 1978 dala del posestva, ob tisi povedala, da so jo zasadili njegovi predniki zaradi Turkov in da je to tudi dokaz, da izvira iz keltskega rodu. Presnc (cvetnonedeljska butarica) na Jezerskem, ki je imel tisine vejice, je bil več vreden. Ker je bila Makekova tisa ena redkih na Jezerskem, so tudi drugi Jezerjani pred cvetno nedeljo hodili k njim po tisine vejice.

V Tržiču pred gradom Neuhaus rasteta lipa in jesen, ki pa je bil v preteklosti žal nestrokovno obžagan, kar mu je znatno oslabilo vitalnost in nima več prave rasti. V Zajamnikih raste debela in stara hruška. Nekdaj je gospodinja suhe hruške poparila, jih zmlela na strojček za meso in dodala med potico. Ivanu Razingerju hruška pomeni »lepoto in okras. Tako stare hruške ni daleč naokrog.« Včasih so iz hrušk pripravili 300 litrov mošta. Pod hruško so včasih južinali, ven so prinesli rjuho, dali notri malo sena, eno veliko skledo in žlice, hišni gospodar pa je po kosilu pod njo malo počil. V prijetni hruškini senci si poleti še danes radi odpočijejo. Na hruški je gugalnica, na katero so se hodili otroci iz Plavškega Rovta ob nedeljah gugat.

Na koncu bi rada omenila še posebno drevo, ki raste na vplivnem območju predvidnega parka. Gre za nadomestno Krivo jelko v Udin borštu, ki v obsegu meri le enajst centimetrov, vendar je za domačine zelo pomembna in dragocena. Jelka nam pripoveduje zgodbe o dupljanskih rokovnjačih, ki so se med leti 1825 in 1848 zbirali pod prvotno Krivo jelko. Turistično društvo Pod krivo jelko je nadomestno drevo posadilo leta 1998, od takrat pa se ob njej zberejo vsaj dvakrat na leto – ob zimskem pohodu z baklami prvo januarsko soboto in na finfranju ali rokovnjaški veselici, ki je običajno tretjo nedeljo v maju. Leta 2006 je bilo v knjigi pri Krivi jelki vpisanih 14749 obiskovalcev.

A predstavnikov drevesne dediščine v Karavankah je še precej več kot prostora v članku, npr. lipi v Ratečah, jesena ob Hermanovem mostu na Jesenicah, lipe na Planini pri Golici, … Primer Krive jelke pa kaže na dejstvo, da drevo dobiva nov pomen. Ker raste v bližini človeka, še posebno meščanom predstavlja enega redkih stikov z naravo. Našteta drevesa so naša dediščina, prav bi bilo, da zanje skrbimo in jih primerno vključimo v naš vsakdan. Ponekod, posebno v tujini, jih vključujejo tudi v turistično ponudbo kraja oz. območja, zbirajo in popisujejo njihove zgodbe ipd.

Literatura:

Badjura R. 1953. Ljudska geografija: terensko izrazoslovje. DZS Ljubljana.

Jarc V. 2004. Starodavne poti pod Karavankami. Žirovnica (Zabreznica), Medium, Radovljica, samozal. V. Jarc.

Kunčič M. 1995. Triglavske pravljice. Zvezek 1, 2, 3. Ljubljana, Magnolija.

Ovsec D. J. 1992. Kult pod lipo domačo. V: Ljubljana, Gea, 2, 2: 21-23.

 

Viri podatkov – intervjuji z lastniki dreves, narejenimi med terenskimi raziskavami od marca 2006 do novembra 2007.