Dihaj

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 4. september 2021 / 15:39

»Ta knjiga je znanstvena pustolovščina o izgubljeni umetnosti dihanja. Raziskuje preobrazbo, ki se zgodi v naših telesih vsake 3,3 sekunde, v času, v katerem povprečen človek vdihne in izdihne. Pojasnjuje, kako milijarde in milijarde molekul, ki jih vnesemo v telo z vsakim vdihom, gradijo naše kosti, mišične ovojnice, kri, možgane in organe. Govori pa tudi o porajajoči se znanosti o tem, kako bodo ti mikroskopski delci vplivali na naše zdravje in srečo jutri, naslednji teden, naslednji mesec, naslednje leto in čez desetletja. O 'izgubljeni umetnosti' govorim, ker veliko teh novih odkritij sploh ni novih. Večina tehnik, ki jih bom preučeval, obstaja že stoletja, včasih tisočletja. Ustvarili so jih, dokumentirali, pozabili in odkrili v drugi kulturi in v drugem času, nato so jih spet pozabili. To se je dogajalo stoletja. Številni zgodnji pionirji v tej vedi niso bili znanstveniki. Bili so šušmarji, nekakšna skupina falotov, ki jim pravim 'pulmonavti' in so po naključju naleteli na moč dihanja, ker jim nič drugega ni pomagalo. Bili so zdravniki v ameriški državljanski vojni, francoski frizerji, anarhistični operni pevci, indijski mistiki, razdražljivi plavalni trenerji, ukrajinski kardiologi strogega obraza, češkoslovaški olimpijci in zborovodje iz Severne Karoline. Malo teh pulmonavtov je za časa življenja doseglo veliko slavo ali spoštovanje, ko so umrli, pa so bile njihove raziskave pokopane in raztresene naokoli. Še bolj me je prevzelo, ko sem izvedel, da so bile v zadnjih nekaj letih njihove tehnike znova odkrite ter znanstveno preizkušene in dokazane. Sadovi tega nekoč obrobnega, pogosto pozabljenega raziskovanja zdaj na novo definirajo potencial človeškega telesa.« (str. XVIII–XIX)

Dihanje je eno najbolj življenjskih dogajanj v našem telesu. Ko se rodimo, prvič vdihnemo, in preden umremo, poslednjič izdihnemo. Ta knjiga pa nam razloži, da je dihanje še več kot to osnovno dejstvo, ki v snov vdihuje življenje. V njej je med drugimi tudi ta presenetljivi stavek: »Vse, kar ste vi ali jaz ali katerakoli dihajoča stvar kdajkoli zajeli v usta ali v nos ali vsrkali skozi kožo, je podedovan vesoljski prah, ki obstaja že kake 13,8 milijarde let. To kljubovalno materijo je sonce razcepilo, razširila se je po vsem vesolju in se spet združila.« Pomislite: dihanje nas z vdihovanjem 'vesoljskega prahu' povezuje s prapokom in vsem, kar se godi odtlej. In nam že samo po sebi omogoča, da lahko o tem navdihujočem dogajanju tudi razmišljamo …