Dvojna aleluja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Gorenjska / sreda, 19. marec 2008 / 06:00

Letos se pomlad začenja bolj veselo kot običajno: hkrati z njo prihaja tudi velika noč!

Pred nami je tako priložnost za dvojno slavje in veselje. Veselimo se znova obujene narave in slavimo praznik, ki obeta, da bomo po zemeljski smrti obujeni v večno pomlad. Obet je lep in blagor vsem, ki zmorejo vero, da se nam vstajenje od mrtvih tudi res zgodi!

Veselje nad pomladjo, ki prihaja, je veselje nad življenjem, ki se v naravi vedno znova rojeva. Ljudje bi radi, da bi bilo tako tudi z nami: da bi se vsako pomlad znova prerodili. Pa se ne, vsako leto smo starejši, stara se tudi človeštvo in naša skupna usoda na tem planetu ni nič gotovega. Težavo imamo torej že z zagotavljanjem svojega bivanja na tem svetu, v večno življenje po smrti pa lahko le verujemo. Zato ni čudno, da se hkrati s pomladjo veselimo tudi velike noči in njenega velikega obeta.

Pomlad se začne vsako leto ob enakem času, velika noč pa pride na prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Letos imamo v tej povezavi prav posrečeno kombinacijo. Pomlad se začne 20. marca, na veliki četrtek zjutraj ob 6. uri in 48 minut. Polna luna je naslednjega dne, na veliki petek (ob 19.40) in velika noč zato že na veliko nedeljo, 23. marca. Začetek pomladi in velika noč torej na koledarju tako rekoč sovpadeta, kar se ne zgodi prav pogosto. V letu 2006, denimo, se je pomlad začela kot običajno (20. marca), velika noč je bila pa šele 16. aprila …

Zveza med pomladjo in veliko nočjo je seveda še globlja od tega, kar se vidi na koledarju. Gre za zmago pomladno-poletnih duhov nad zimskimi. Te so se naši davni predniki vsako leto znova iskreno veselili in jo veselo praznovali. Praznik znova prebujene narave je krščanstvo prekrilo in povzdignilo v praznik Kristusovega vstajenja. Tako kot se narava po zimskem spanju (»smrti«) zbudi v novo rast, je Kristus po smrti na križu (v petek) tretji dan (v nedeljo) vstal od mrtvih. In s tem dejanjem utemeljil vero v življenje po smrti, brez katere bi krščanstvo ne imelo pravega smisla.

Da se človek vsako leto znova veseli pomladi, je nekaj lepega in samo po sebi umevnega. Težje in razumsko povsem nedojemljivo pa je vprašanje vprašanj: kaj bo z menoj in z nami vsemi po smrti? O tem ne vemo nič gotovega, še nihče – razen Jezusa Kristusa – ni prišel nazaj, da bi povedal, kako je onstran. Tako nam ne preostane drugega kot verovati v velikonočno vstajenje – ali pa se prepustiti negotovosti. Negotovosti, kakršna vlada tudi v zemeljskih rečeh. V naših krajih nam sicer že dolgo ni šlo tako dobro kot zadnja leta, a zagotovila, da bo tako tudi v prihodnje, ni.

Prav v teh dobrih časih nas nekateri vse bolj opominjajo, da se utegnejo kmalu končati. Obet bližnjih naravnih in družbenih katastrof je bil močno izražen tudi v pisanju nedavno umrlega predsednika. Vznemirjale so ga klimatske spremembe in čudil se je brezbrižnosti tistih, ki bi morali kaj storiti, dokler je morda še čas. »Ali kdo kaj stori? Ali slišite kakšen alarm? Se naši svetovni voditelji ukvarjajo s tem? Ne, nič od tega se ne dogaja. Svet mirno drvi v prepad, svetovni politiki pa se še naprej igrajo svoje igrice oblasti, vpliva, prestiža. Ekološka vprašanja jih zanimajo toliko, kot mislijo, da to koristi njihovi javni podobi (PR). Velike korporacije se trudijo, da neprijetna dejstva ne bi prišla v javnost. Če že pridejo, naj gredo čim prej mimo, da bodo ljudje lahko naprej kinkali v svojem nizko zavednem potrošništvu, ki je glavni dosežek sodobne civilizacije. Se bodo morda mediji prebudili? Posamezniki že, a tudi medije obvladuje kapital in profitni motiv. Veliko prostora že ne bodo dali tistim, ki kvarijo sodobno idilo. Lahko sploh še kaj reši Zemljo in človeštvo?« (9. novembra 2007)

Predsednikova vprašanja so živa tudi, ko njega ni več. Pred njimi sem v zadregi tudi pisec teh vrstic. Naj jih ponavljam in kvarim idilo pred bližnjim praznikom? Lahko na te usodne tokove sploh kaj vplivam? Bojim se, da ne prav veliko. Pravzaprav je največ, kar lahko storimo, to, da skušamo najprej vsak sam v sebi in v svoji bližini ravnati bolj sonaravno in sočloveško … Veselimo se torej pomladi, dokler se lahko, dokler še živimo, vsak od nas in vsi skupaj na tem svetu. Kdor pa upa, da bo živel tudi po zemeljski smrti, pravzaprav nima druge možnosti kot prisluhniti Jezusu, ki je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Jn 11,25-26)