SAM - zakaj le?

Najprej moram pojasniti naslov. Beseda SAM ne opisuje samega človeka, človeka, ki je brez družbe in mogoče celo osamljen. Ne, to je kratica, naslov prireditve, na kateri je še kako veliko ljudi, kamor pridejo sorodniki, znanci in prijatelji od blizu in od daleč. Celo v tujini jo poznajo in vsaj angleško in nemško boste gotovo slišali, če boste takrat hodili tam naokoli.

Tudi, kdor pride sam, tam kaj hitro najde sogovornika, somišljenika in pogosto tudi novega prijatelja. Vse zbrane na tem gorenjskem prizorišču namreč druži isto nagnjenje, isto navdušenje, lahko bi rekli kar ljubezen do teka. Do gorskega teka, če smo bolj natančni. In kratica SAM enostavno označuje enega najlepših gorskih tekov pri nas.

Slovenski alpski maraton – kratica je sestavljena pač iz prvih črk vseh treh besed – je sestavljen iz dveh preizkušenj, dveh tras, med katerima lahko tekmovalci izbirajo. Krajša, a kljub temu še vedno spoštljiva razdalja je 35 kilometrov. Start te variante maratona je v Tržiču, cilj pa na Jezerskem. Seveda se je vmes potrebno povzpeti na pobočja Košute in se s Plešivca spustiti v dolino.

Daljša varianta ima start v Preddvoru in pred vzponom se po 15 kilometrov dolgem teku po dolini priključi krajši varianti v Tržiču. Tako ima daljša kar zelo spoštljivih 50 kilometrov. In ni za navadne smrtnike, kamor spadam seveda tudi jaz s svojimi dvainšestdesetimi leti in do takrat nobenim maratonom za sabo.

Iz strahu in spoštovanja do daljše trase sem se zato odločil za krajšo varianto. A gorskega teka nikoli nisem resno treniral. Tako tudi tistega tekanja gor in dol po domačih gmajnah nikakor ne bi mogli poimenovati priprava za tako zahtevno preizkušnjo na višini skoraj dva tisoč metrov.

Pravzaprav v življenju sploh nikoli nisem kaj veliko tekel. Še manj tekmoval. Veliko več sem kolesaril in se od časa do časa udeležil kakšne kolesarske tekme za rekreativce. Želel pa sem si, v glavnem zaradi spremembe, vsaj enkrat udeležiti se polmaratona v Sežani. Kaj več kot enaindvajset kilometrov si takrat niti sanjati nisem upal.

No, na polmaratonu po Krasu sem tekel tako uspešno, da sem zadevo ponovil čez dva meseca v Celju, kjer pa sem že stal na zmagovalnih stopničkah. Naj pa kar takoj povem, da smo bili v skupini nad 60 let le trije tekmovalci, zato mi medalja res ni mogla uiti! Kljub temu sem bil strašno vesel in ponosen sam nase, ker sem razdaljo sploh premagal, ker nisem bil zadnji in, kar se mi je še posebej dobro zdelo, prehitel sem kar nekaj mlajših tekmovalcev.

Torej znam teči … In kot se v takšnih primerih pogosto zgodi, moje aspiracije so bile iz dneva v dan višje. Počasi so se dvignile tako visoko, da sem začel sanjati o velikem, čisto ta pravem maratonu. Seveda ne v Parizu ali Londonu. Gotovo ne. Na kakšnem bolj skritem maratonu doma, kjer me ne bo videlo prav veliko ljudi, bi pa mogoče celo šlo. Kdo ve …

Tako sem celo poletje tekel po okoliških gozdovih in veliko časa prebil na tekaških forumih po internetu. Tam sem ugotovil, da je pri nas v jeseni organiziran pravzaprav le en maraton, tisti v Ljubljani, ki pa ima dve napaki. Najprej mi ni bilo ravno všeč, da bi bil vsem na očeh in v Ljubljani me kar nekaj ljudi dobro pozna. Tako bi mojo, povsem možno, kalvarijo lahko spremljali 'v živo'.

Drugi pomislek, precej bolj resen, pa sem dobil ob branju razpisa na prireditev. Dovoljen čas teka so v Ljubljani omejili! Za moj okus veliko preveč, bolj kot je omejen na velikih maratonih po svetu. Zelo 'na tesno' so postavili predvsem vmesni čas na 21 kilometrov, ki ga mora tekmovalec doseči, da ga ne ustavijo. Ta čas je bil zame sicer dosegljiv, vendar me je bilo strah, da mi potem ne bo ostalo dovolj moči za nadaljevanje teka v drugem krogu. Izkušenj nisem imel še nobenih, zato sem se razpleta v drugem krogu upravičeno bal.

In prav tukaj je prišel SAM kot naročen. Sicer so tudi oni omejili čas prihoda na cilj, vendar je bil kljub krajši progi (35 kilometrov) dovoljen čas precej daljši, mislim, da velikodušnih 7 ur. Še malo matematike: 35 kilometrov v sedmih urah je točno pet kilometrov na uro. To pa je hitrost malo hitrejše hoje. In, če vmes vsaj malo tudi tečem … Torej bi šlo, bi moralo iti!

Res se teče po hribih, pravzaprav gorah, čisto ta pravih, vendar pa sedem ur je le sedem ur! In če zmorem gorski maraton v 'pametnem času', potem bi se tudi lažje podal na ljubljanskega, sem premleval. Načrtovati in sanjati znam, to sem že večkrat dokazal. Izpolnjevati načrte in uresničevati sanje, pa je seveda nekaj drugega. Pri tem se večkrat spomnim misli, ki sem jo nekoč našel v ne vem več kateri knjigi. Takole nekako gre:

»Eni opazujejo stvari

in premišljujejo: zakaj?

Jaz stvari sanjam

in premišljujem: zakaj ne?«

 

Skratka, zadnji dan pred zaključkom prijav sem se na seznamu udeležencev Slovenskega gorskega maratona znašel tudi jaz. Seveda, toliko samokritičen sem le bil, da sem se prijavil na krajšo, 35-kilometrsko razdaljo. Kljub temu sem si dan pred tekmo iz strahu 'grizel nohte', ponoči pa tako in tako nisem mogel spati kaj dosti. Delal sem načrte in tuhtal, kako moram teči, da me ne bo prehitro pobralo in da bom na koncu imel moči še za en, takole za gledalce na cilju, 'ciljni sprint'.

 

Zgodaj zjutraj smo bili že v Tržiču. Najprej 'en kofetek' pri prijateljih. Nato pa ogrevanje po ulicah. Gor in dol, gor in dol po pločniku, po parkirišču, vsakdo si je našel svoj prostor, svoj kotiček. A ogrevanje mišic niti ni bilo najbolj pomembno. Vsaj pri meni ne. Še bolj pomembno je bilo spraviti v red svoje misli, svoje občutke in, kaj bi tajil, svoj strah, ki se je najbrž ne le vame takrat naselil.

 

Bo šlo? Bom zmogel vse tiste vzpetine, bom dovolj previden pri spustih? Me bo zeblo, mi bo mogoče vroče? Pa hrana? Koliko naj jem, pijem? In kdaj? Kakšno taktiko naj uberem? Naj tečem na vso moč že takoj na začetku in si tako naberem nekaj rezerve za hude čase (ki bodo gotovo prišli, o tem sploh nisem dvomil)? Naj tečem umirjeno in preudarno (da mi bo potem na cilju žal, ker nisem uporabil in porabil vse svoje moči)? Kaj pa, če v svoji ihti nerodno stopim in se poškodujem? Kako bom prišel nazaj v dolino? Me bodo morali prinesti? Kako bi me bilo sram! Ja, in izgubim se tudi lahko! Zagotavljali so nam, da to ni možno, da je proga dobro označena, da so na njej redarji in navsezadnje še drugi tekmovalci. Pa vendar … je kljuvalo v meni.

 

Kar težko glavo sem imel od toliko premišljevanja. Na srečo nas je napovedovalec začel pozivati, naj zaključimo z ogrevanjem in pridemo na štartno mesto. Imel sem časa samo še za eno panično misel. Kako naj se oblečem za tekmo? Dolge rokave ali kratke? Tri četrt pajkice ali ne? Joj, joj! Hitro se moram odločiti!

 

Tvegal sem: kratki rokavi na dresu in 'švic majica' pod njim; hlače pa – hitro, hitro – ja, takole, takole, oblekel bom kratke hlače, naj bo, kar hoče! V roke so mi porinili bombažne rokavice. »Na, vzemi. Prav ti bodo prišle, boš videl.« Kaj je zdaj to? Naj tečem v rokavicah? In to belih? Se jim je zmešalo ali kaj? Vseeno sem jih vzel in jih – Bog mi pomagaj! – dal na roke.

 

Na štartnem prostoru sem še enkrat pomahal domačim in se mirno zazrl po ulici, kjer je bila označena naša proga. Povsem miren sem bil. Sedaj kar naenkrat ni bilo nobenih skrbi več, nobenega strahu. Le pripravljenost sprejeti vse, kar me čaka v naslednjih urah, tega sem se dobro zavedal, težke preizkušnje.

 

Preplavili so me občutki veselja in velikega zadovoljstva, ker sem bil udeleženec takšne športne prireditve, ker sem bil tudi jaz eden izmed tistih, ki smo se prerivali in iskali kar najboljše pozicije za uspešen start (kot da bi to kaj pomenilo!). Ker sem zmogel toliko vztrajnosti in napora, da sem se – bil sem prepričan – dovolj dobro pripravil za gorski maraton, da bom vsaj pritekel do cilja (če že s časom ne bom zadovoljen). Silno ponosen sem bil, da sem v tisti pisani skupini ljudi, ki je nestrpno čakala na znak štarterja, ko se bo zapodila po ulici hribom naproti.

 

»Srečno!« nam je zaželel štarter in pognali smo se. Sprva je šlo po mestnih ulicah zelo enostavno. Nato naenkrat in odločno po gozdu strmo v hrib. Cesta je postala pot in kar je bilo, je bilo. Prehitevati kaj dosti ni bilo več mogoče, zaostajati pa tudi ne. Zato smo nekateri morali vklopiti še rezervne moči, da se le za nami ni delala predolga kolona, kar je res neprijeten občutek. Tako smo nekaj časa molče tekli, vsak s svojimi mislimi.

 

Hitrejši tekači so bentili: »Kako se vlečejo! Le kdaj se bo pot toliko razširila, da bom lahko vse tole prehitel!«  Seveda, zamudili so čas za prehitevanje, po tej poti pa se gotovo ni dalo in povrh vsega je bilo zaradi korenin še nevarno.  Mi smo imeli povsem drugačne skrbi: »Joj, kaj šele bo, ko je že sedaj tako hudo. Oh! in Ah!«

 

A treba je bilo teči naprej. Nič drugega nam ni preostalo. Iz takšnega razmišljanja me je predramil zvok harmonike. Harmonike! Saj ni mogoče! Sredi gozda pa harmonika. Nisem mogel verjeti in za trenutek sem podvomil o sebi: 'Kaj je sedaj z mano? Se mi že feclja ali kaj?' Za vsak primer sem tekel dalje. A harmonika ni in ni odnehala. Celo vse glasnejša je postajala.

 

Pritekli smo do roba gozda. In seveda. Pred nami je bila domačija, najbrž Završnikova. No, in pred njo harmonika. V rokah harmonikarja, seveda. Ki je stal ob dolgi vrsti miz, obloženih z raznimi dobrotami. Prva okrepčevalna postaja! Že po nekaj minutah, koliko jih bo potem na celi progi! Kar smejalo se mi je.

 

Kaj pa naj vzamem? Koščki čokolade so se kar sami znašli v moji roki. Pa banane tudi. Napolitanke mi bodo verjetno še prav prišle. Kocke sladkorja bom vzel kasneje, krhljev pomaranč med tekom običajno ne jem, zato jih tudi sedaj ne bom. Najbrž pa bi bilo dobro kaj popiti. Energetski napitek, vodo ali čaj? Vsakega malo? Ker sem se založil s hrano, sem popil kozarec vode in naprej novim osvežilnim postajam naproti. Oh, ne! Novim kilometrom gorskega maratona naproti, kaj pa klobasam!

 

Gozdna pot je sedaj postala kolovoz in kdor je hotel prehitevati, je imel sedaj dovolj priložnosti. Tisti, ki bi raje tekli malo počasneje, pa tudi. Tako so se počasi izoblikovale skupine približno enako hitrih tekačev, ki se potem kasneje niso več kdo ve kako spreminjale. Vse to poznam in sem kaj takega pričakoval.

 

Ozrl sem se, kdo vse teče v moji bližini. Pozornost mi je zbudilo dekle, malo močnejše postave, ki je teklo s palicami. Presenetilo me je, kako, glede na okoliščine, hitro teče. 'No, tole bom že prehitel. Z lahkoto,' sem bil prepričan sam vase. Pospešil nisem, saj je bilo še veliko časa in kilometrov pred nama.

 

Cesta je spet postala pot in – se postavila pokonci! Občasno je bilo treba s teka preiti v hojo. Tako gre lažje, izguba časa pa tudi ni prehuda. Takrat sem videl, da dohitevam skupino tekačev iz Anglije, ki se je ravno na tem odseku trgala. Fantje so odhiteli naprej, dekle pa je nadaljevalo s svojo enakomerno hitrostjo. Na primernem mestu sem jo prehitel, saj mi je takrat res dobro šlo.

 

Pot se je vijugala vse više in više. Na malo položnejšem delu sem si hotel privezati dušo, toliko, da zajamem sapo po tej strmini. Takrat je mimo mene pritekla Angležinja in mi z nasmehom pokimala v pozdrav. Vrnil sem ji z enakim. Vse do Kofc sva se potem menjavala v vodstvu.

 

Tam nas je spet najprej pozdravila harmonika, nato smo se zapodili k znova obloženim mizam. Bo ves čas tako na vseh okrepčevalnih postajah? Tale gorski maraton mi je postajal vse bolj všeč. Če še teči ne bi bilo treba …

 

A smo morali. Nekaj časa sem tekel – v primerni razdalji – za dekletom s palicami. Čakal sem, da bo popustila, ko jo bom brez naprezanja prehitel. Pa ni hotela! Kljub temu da sedaj ni bilo kakšne večje strmine in zaradi palic ni imela več prednosti, je vztrajala v takšni hitrosti kot jaz. 'Bo že popustila! Bo!' tudi jaz nisem izgubil upanja.

 

Zmotila me je Angležinja. »Hallo!« se mi je nasmejala. Odgovoril sem in ker sva tekla vštric, sva se predstavila drug drugemu in začela z debato, ki je trajala kar, ne vem točno, kakšno uro. To je bil najlepši del poti. Ne le zaradi tekačice ob meni, da me ne bo kdo napačno razumel. Naredil se je lep sončni septembrski dan, narava okoli nas je bila čudovita, celo trasa maratona se je za nekaj časa umirila. Vse je bilo tako lepo, da smo res uživali. Posebno tisti, ki poti nismo poznali in nismo niti najmanj slutili, kaj nas čaka v nadaljevanju.

 

Med tekom sem opazil možakarja, takole mojih let. Videl sem, da teče v klanec zelo hitro, dosti bolje od mene, da pa sem jaz na ravnih odsekih in posebej na spustih hitrejši. In jaz ne bi bil jaz, če me ne bi popadla panika. 'Če je toliko star kot jaz, je v moji starostni skupini. Me bo premagal? Kaj, če bo na koncu tretji in bo dobil medaljo, jaz pa bom mogoče zaradi nekaj sekund ostal brez nje. Sedaj je še čas, da nekaj naredim!'

 

Poslovil sem se od Angležinje in odhitel naprej. Dobro mi je šlo. Prehitel sem, končno, dekle s palicami in možakarja mojih let. Kar padel sem na planino Spodnja Dolga njiva. Na okrepčevalnici sem se založil s hrano in pijačo ter pogumno začel zadnji veliki vzpon. 'Samo še tole, pa bo,' sem si prigovarjal. A ni bilo povsem po mojih željah.

 

Vsakokrat, ko sem že mislil, da je vzpona konec, se je za ovinkom ali za večjo skalo pokazala nova strmina. In počasi je plahnela moja energija ter korajža z njo. Opazil sem člana gorske reševalne službe, ki sta pomagala opešanemu tekaču. Hitro sem se tudi jaz nastavil in 'pošpricala' sta me s sprejem proti krčem. Nato pa naprej, vedno bolj počasi in vedno bolj obupano. Prehitelo me je dekle s palicami, nato je prišel do mene tudi možakar, ki je vse skupaj tudi sprožil. Nekaj časa je hodil – tam smo pravzaprav vsi hodili – skupaj z mano. Bil je prijazen in mi razlagal, kako se imenujejo vrhovi okoli naju, kako prelazi, kje je meja z Avstrijo in podobno. Res zelo prijazno. Le jaz sem 'dihal na škrge!'

 

Mene je zmanjkovalo, on je odhitel naprej. Zmanjkovalo me je vse bolj, dokler tudi hoditi skoraj ne bi več mogel. Segel sem po zadnjih koščkih čokolade, ki je bila za skrajno rezervo, in se bolj opotekal kot hodil naprej. Takrat bi najbrž odstopil, če bi mi okoliščine to dovoljevale. A ostal sem sam nekje na pobočjih Plešivca. Zato sem obupano nadaljeval s hojo po poti.

 

Počasi je 'prijela' čokolada in k sreči je bilo konec tudi vzpona. Vedel sem, da sem verjetno na najvišji točki maratona in da vse poti vodijo v dolino. Najboljša je bila seveda tista, ki vodi naprej proti cilju. Poskusil sem tudi teči. Šlo je, zato sem nadaljeval. In sedaj s strahom pogledoval okrog sebe, če je kdo iz gorske reševalne službe v bližini in vidi, kaj se dogaja z mano. Oziroma se je dogajalo še pred nekaj trenutki. Moč se mi je hitro vračala, počitek med počasno hojo je opravil svoje in sedaj pa res ne bi odstopil. Bil sem se pripravljen tudi stepsti, če bi mi kdo hotel preprečiti nadaljevanje.

 

Spoznal sem svojo napako, pa tudi to, da je bilo vse, kar je tistemu brezglavemu teku na pobočja Plešivca sledilo, le trenutek krize in dober opomin za naprej. Zato sem sedaj tekel previdneje in nisem več premišljeval, kakšno mesto bom zasedel na koncu in kdo vse bo pred mano. Vedel sem tudi, da lahko takole utrujen hitro nerodno in narobe stopim, pa bo poškodba tu. Temu sem se predvsem hotel izogniti. Ostalo bo že, samo, da pridem do cilja.

 

Nisem vedel, da je spust s Plešivca na Jezersko tako zahteven. Pa je bil tudi ta za mano. Še kakšna dva kilometra po dolini do cilja. Tudi to je šlo. Celo na ciljni šprint nisem pozabil.

 

In epilog:

 

Najprej čestitke in stiski rok od domačih, od Angležinje, ki me je med spustom spet prehitela, in od možakarja, s katerim sem se kosal na Plešivcu. Čestitali so mi tudi drugi, od katerih česa takega nisem niti pričakoval. Seveda je bilo pred mano v cilju tudi dekle s palicami. In bil sem na zmagovalnih stopničkah. Saj ni pomembno, dobro pa le dene. Za drugo mesto v svoji kategoriji sem dobil medaljo. Seveda, moj tekmec med tekom je bil toliko mlajši od mene, da je nastopal v drugi kategoriji – tako je bil moj strah, zaradi katerega bi se skoraj polomil, odveč! Še odgovor na vprašanje v naslovu: Ja, zato, ker je bilo lepo, tako zelo lepo, da se ne da povedati. Le kdor je izkusil sam, ve, kako je 'tam gori' in kakšni so občutki v cilju. Še bi šel in upam, močno upam, da tudi bom kljub malo 'poznim letom'.