Angela z ožganimi krili

Besedilo: Marija Novak
Kategorija: Gorenjska / torek, 18. marec 2008 / 06:00

Danes je prvi dan počitnic. Večina nas je v hladnem, vlažnem jutru še malce zaspanih, a v zraku je že čutiti pričakovanje bližnjega izleta.

Vsi smo že zbrani, preštevamo se med seboj, otroci sprašujejo vse mogoče o izletu, nekateri so vsi živahni in nemirni, drugi mirno sedijo in samo opazujejo. Pogledam po obrazih. Nekaterim lica rdijo in zvedavo poslušajo še zadnja navodila, preden odidemo. Čisto na koncu dolge mize z roko v roki sedita Alja in Tomi. Mama in oče sta ju pripeljala na pobudo socialne delavke in učiteljev v njuni šoli, ki so začeli sumiti, da je v njihovi družini nekaj hudo narobe. Alja, suhcena bleda deklica, za glavo višja od brata, sicer pa manjša od svojih vrstnic, z bledimi ustnicami nekaj mrmra bratu, ki poveša glavo in na trenutke pokima. Opozorim se, da bom nanju še posebej pozorna.

Po krajši vožnji z avtobusom izstopimo in se čez nekaj minut znajdemo na peščeni potki, ki vodi proti vrhu bližnjega hriba. Večina otrok se sprosti takoj, ko zapustimo cesto, nekaj pa se jih oklevajoče pridruži tistim, ki veselo tekajo in vpijejo. Tudi Tomi je med tistimi, ki se po krajšem času le malce sprostijo, saj potko, po kateri hodimo, obdajajo drevesa in gozdno grmičevje, hrup avtomobilov se vse bolj oddaljuje. Pogledam, kje je Alja. Hodi nekaj korakov za vsemi drugimi, suha ramena ima rahlo upognjena, glavo sklonjeno, obraz ji zakrivajo dolgi lasje. Malce pospešim korak in jo dohitim. “Ali slišiš ptičke, kako pojejo?“ Skušam navezati stik. Alja pokima. “Pa kako lepo, sveže diši tukaj v gozdu,“ se trudim in od strani opazujem deklico. Alja spet pokima. V tem trenutku proti meni tečejo trije fantje in nekaj vpijejo. Ko me dosežejo, se začnejo pritoževati, da jih Tomi grabi za zadnjice in genitalije. Vzame mi sapo in prvi hip niti ne vem, kaj naj storim. Kot pomoč se prikaže majhna jasa, zato odločim, da se ustavimo in pomalicamo.

Poiščem Tomija, ki mu sestra odvija sendvič. Povabim ga malce stran od skupine in ga vprašam, kaj neki se je dogajalo, da so fantje tako razburjeni. Dela se, kot da me ne sliši in hoče stran, skušam ga zadržati, vendar se mi iztrga in steče na drugi konec jase. Ostanek izleta smo kljub Tomijevemu čudnemu obnašanju in protestiranju fantov, ki jim je “nagajal“, izpeljali. Nadihali smo se svežega zraka in se razgibali. Ko smo spet v prostorih, kjer delamo in se igramo, s psihologom povabiva Tomija, naj nama nariše nekaj risbic o svoji družini. Najprej se upira, saj bi bil rajši z drugimi otroki, ko pa mu obljubim, da bo lahko sedel za računalnik in si izbral kakšno igrico, pristane.

Po kakšnih tridesetih minutah s psihologom gledava v risbo, ki prikazuje Tomijevo družino. V prsih me stiska gnev, bes in neizmerna žalost, ko nama Tomi razlaga, kaj je narisal. Vsi člani družine sedijo na kavču v dnevni sobi. Vsi so popolnoma goli in gledajo televizijo. Alja sedi očku v naročju, Tomijeve roke so na maminih dojkah. Tomi mi razloži, da tako goli sedijo ali ležijo tudi v tistem filmu, ki ga gledajo na televiziji, pove, da se tam tepejo in božajo. Čez mesec dni sem še zadnjič pogledala v bledi obraz Alje in njene žalostne oči, še zadnjič smo sedeli za mizo in se pogovarjali. Otroka so umaknili iz družine, starša pa bodo obravnavali tam, kamor sodita. Vse nas, ki smo se srečali zzgodbo Alje in Tomija, preganja misel na angela, ki so jima krila ožgali ognjeni zublji odraslih, tistih odraslih, ki sta otrokoma namesto ljubezni, varnosti in topline povzročila bolečino, ki ne bo nikoli pozabljena.