Sedmica: Drnovškomanija

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. marec 2008 / 06:00

Z vsem spoštovanjem do pokojnega državnika in vizionarja Janeza Drnovška, ampak kar je preveč, je pa preveč.

Pokojnika so komaj dobro pokopali, ko se je po državi začela širiti prava (popogrebna) histerija, da ne rečem drnovškomanija. Vodilno vlogo pri tem sta prevzela ljubljanski in mariborski župan, Zoran Janković in Franc Kangler, ki sta dobesedno tekmovala med seboj, čigava poulična domislica bo v javnosti doživela večji aplavz.

Predlogi o lokalni počastitvi spomina na umrlega politika so kar deževali. Menda se je na ljubljanskega župana Zorana Jankovića s predlogi za poimenovanje ulice, trga ali parka po preminulem predsedniku republike Janezu Drnovšku obrnilo več kot sto meščanov (kar je, roko na srce, v primerjavi s številom prebivalcev slovenske prestolnice, zanemarljiva peščica). Medtem ko so bile po zamislih meščanov in mestnega svetnika Mihe Jazbinška najbolj na udaru Slovenska, Šmartinska, Dunajska in Tivolska cesta ter Argentinski park, je bil župan bolj naklonjen izvirni rešitvi; se pravi, ljubljanski župan ne bi v (nekoliko daljši ali nekoliko krajši) spomin na pokojnika žrtvoval nobene od obstoječih ljubljanskih ulic, pač pa bi po Drnovšku poimenoval še nezgrajeno štajersko vpadnico, ob kateri naj bi med drugim zgradili stanovanjsko in študentsko naselje. Župan štajerske prestolnice Franc Kangler pa je v primerjavi z ljubljanskim kolegom stopil korak naprej in vložil pobudo za preimenovanje Vojašniškega trga v Trg Janeza Drnovška. Gospod župan je namreč prepričan, da bo poimenovanje trga po nekdanjem predsedniku vlade in republike v prestižni mestni četrti v ponos vsem Mariborčanom in Mariborčankam.

Ampak. Več kot sto prebivalcev slovenske prestolnice, eden mestni svetnik in dva župana so delali račune brez krčmarja oziroma so delali račune mimo svojcev pokojnega nekdanjega predsednika. Slednji so »drnovškomane« prek predsednika države Danila Türka bolj ali manj obzirno opozorili, naj ne izrabljajo imena njim dragega pokojnika. Nakar je aktualni predsednik države pozval vse predstavnike javnih institucij, civilne družbe in druge subjekte, naj se »odrečejo nepremišljeni uporabi imena pokojnega predsednika Janeza Drnovška«. Tako kot pokojnikova družina je tudi predsednik države Danilo Türk prepričan, »da je mogoče poiskati odgovorne ter vsebinsko utemeljene načine, kako ohraniti spomin na Drnovška kot državnika in kot osebnost s pretanjenim posluhom za potrebe ljudi, za varstvo okolja in za človeku prijazen razvoj«. Lekcija je zalegla, saj se je ljubljanski župan Zoran Janković potegnil nazaj in prizadetim obljubil, da brez njihovega soglasja s pokojnikovim imenom več ne bo mešetaril.

Kar se mene tiče, sem na strani tistih, ki verjamejo, da je poimenovanje prometnih komunikacij (primer: Titova cesta), naselij (primer: Titovo Velenje), ustanov (primer: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani) ali katerega drugega javnega prostora (primer: Letališče Jožeta Pučnika) po politikih, pa čeprav uglednih in priljubljenih, manira nekega drugega, preživetega zgodovinskega obdobja; manira, ki v večstrankarsko in demokratično politično paradigmo ne spada.