Figarova svatba

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 16. marec 2008 / 06:00

Kako ironično, da sovražimo tiste, ki bi jih morali najbolj ljubiti

»Nekaj časa sem sedela brez besed, z odprtimi usti. Nemo sem strmela predse, mislila sem, da se bom zdaj zdaj prebudila iz morastih sanj. Pa se ni nič takega zgodilo,« nadaljuje s svojo zgodbo, še zmeraj čustveno močno prizadeta Petra. Toda ta soseda je bila zelo resna, sploh ji ni bilo do šale. »Če se ti bo zdelo, da ne moreš zdržati, potrkaj pri meni,« je še naročila Petri, ko je ta odtavala proti taščinemu stanovanju. Zvečer, ko sta bila z Božem sama, sta se usedla za mizo in ni jima bilo lahko. Zlasti Božu ne, saj je bila mama dolga leta središče njegovega življenja. Kot nekdanja učiteljica je imela, vsaj tako se mu je zdelo, tudi močan občutek za pravičnost in toleranco.

»Ni nama ostalo drugega, kot da sva se naslednje jutro odpravila na bližnjo policijsko postajo, tam je namreč delal neki policist, ki je bil Božov sošolec. Zdelo se nama je, da se bomo še najlažje pogovorili. Bila sva povsem šokirana, ko nama je pokazal kar zajetno mapo različnih prijav, ki jih je podala moja tašča, vse pa so bile povezane z različnimi krajami, ki naj bi jih storila. Brala sem, da sem ji ukradla zlatnino, pa neke dragocene slike, mlinček za mletje kave, najhujša obtožba pa je bila, da sem na skrivaj odpeljala pralni stroj, da je bilo potem potrebno kupiti novega. Božo je bil bled kot stena, ni mogel verjeti lastnim ušesom, jaz pa sem planila v jok, kajti gorja, ki sem ga morala prenašati, je bilo tokrat preveč. Policist naju je miril z besedami, da najin primer ni osamljen, da imajo podobne izkušnje z marsikatero staro in osamljeno žensko, ki se čez noč znajde pred dejstvom, da ima sin neko drugo raje kot njo … «

Domov sva odtavala kot mesečna, sklenila sva, da bova o slišanem molčala in da si bova, četudi čez noč, poiskala novo stanovanje. Če sem iskrena, sem se globoko v sebi začela bati, da bi tašča na kakršenkoli način poškodovala tudi otroka, vendar se tega nisem upala spregovoriti na glas,« odkriva svoje travme Petra. Dolgo časa se jima ni nasmehnila sreča. Kdo pa danes še jemlje na stanovanje družino z majhnim otrokom in brez denarja?! Potem pa sta le našla primeren prostorček pri starejšem paru, malo stran od zadnje avtobusne postaje na Viču.

po bloku se govori, da kradeš in da bo tvoja tašča temu naredila kmalu konec, ker te bo prijavila policiji …«

»Zdelo se nama je, kot bi zagledala luč na koncu dolgega in neprehodnega predora. Gospa je bila celo pripravljena popaziti na otroka, da bi lahko začela obiskovati vsaj nekatera predavanja. Oba z Božem sva jokala, ko sva naslednje jutro pakirala najino ubožno imetje. Tašči se ni niti sanjalo, kaj nameravava. Bila je trdno prepričana, da nimava kam iti, da sva docela odvisna od nje, da naju ima v šapah, saj sva zaradi otroka nekakšna ujetnika nje in samega sebe.«

Vprašam jo, zakaj se po pomoč ni obrnila k svojim staršem. »Ah, tudi to je dolga zgodba. Mama je nenehno sanjala, da bom nekoč postala zdravnica, vendar sem se potem vpisala na povsem drugo fakulteto. Moja odločitev jo je zelo potrla, da mi je potem le redkokdaj pomagala. Na srečo imam še zmeraj štipendijo, da vsaj preživim. Starši so včasih prav žalostno smešni …« Petra in Božo sta upala, da sta z odhodom potegnila črto. Ampak temu ni bilo tako. Policist ju je vsaj dvakrat še obiskal, ker je tašča prijavila, da je bila okradena. Krivila pa je njiju.

»Kljub vsemu sva z Božem preživela, verjetno nama je pomagala najina ljubezen, in moja trma, saj se ne vdam tako zlahka. Težave pa so nastopile, ko je čez kakšno leto tašča morala oditi v dom za starejše. »Krivo« je bilo srce. Takrat je k Božu poslala patronažno, češ da je njegova dolžnost, da jo pride negovat. Ampak samo on, brez mene in otroka. Patronažni se seveda ni niti sanjalo, v kakšnih razmerah sva midva dobesedno zbežala iz njenega stanovanja. Na obrazu sva ji videla, kakšno mnenje ima o naju, ko sva »ponudbo« odklonila …

Kljub vsemu sva potem z Božem hodila taščo obiskovat. Žal pa je bila le redkokdaj pri volji, da naju sprejme. Je pa zato cela hiša vedela, kakšna nehvaležneža sva …«