S starimi smučmi po svežem snegu

Na Veliki planini so se v soboto na pokalu Šinkel srečali starosvetni smučarji iz vse Slovenije. Smuči in oblačila ter številni dodatki udeležencev so bili stari tudi po več kot osemdeset let, na tekmovanju pa je pomemben delež štela tudi tehnika smučanja.

Kamnik, Velika planina – Nič kaj obetavno ni bilo sobotno jutro v Kamniku, ko so deževni oblaki zakrivali pogled na hribe in zagotavljali, da na Veliki planini, kjer so pripravili zanimiv smučarski dogodek, gotovo sneži. A Glavni trg se je kljub dežju kmalu začel polniti z ljubitelji smučanja po starem, ki so se, oblečeni v smučarska oblačila izpred druge svetovne vojne, neoziraje na vreme, veselili, da so se spet srečali. Tokratno že sedmo srečanje ljubiteljev smučanja po starem za pokal Šinkel je namreč eden izmed sedmih vsakoletnih tovrstnih dogodkov pri nas, ki združuje več deset ljubiteljev starih smuči iz različnih skupin iz vse Slovenije.

»Tole deževno in sneženo vreme nas prav nič ne moti – celo nasprotno. Veseli smo novozapadlega snega na planini, saj je za naše smuči odličen prav sveži sneg, ker se na umetnem z našo opremo ne znajdemo najbolje. Pravzaprav si ne bi mogli želeti lepšega kot zimske idile in naravnih lepot Velike planine,« je bil pred začetkom predstavitve in ocenjevanja opreme udeležencev zadovoljen vodja tekmovanja Marjan Schnabl iz skupine Kamniških grč, ki je – tokrat oblečen v lovca – izdal, kako je svoje smuči iz leta 1930 pripravil na tekmovanje. »Smuči sem 'napeglal', kar pomeni, da sem jih s pomočjo likalnika premazal s tekočim čebeljim voskom.«

Kamničani, ki srečanje starosvetnih smučarjev organizirajo na pobudo Društva učiteljev smučanja Kamnik, so na svojo smučarsko tradicijo zelo ponosni. Da je bil Kamnik z okolico res zibelka smučarskega športa pri nas, kakor radi poudarijo organizatorji, dokazuje tudi dejstvo, da so že pred drugo svetovno vojno v teh krajih nekateri kolarji izdelovali lesene smuči, palice in sani. V biltenu, ki so ga letos izdali organizatorji, lahko preberemo, da o organiziranem smučanju na Kamniškem lahko govorimo od leta 1925 naprej. Pred vojno pa je bil Kamnik prav po zaslugi smučanja celo drugo največje športno središče v Sloveniji, takoj za Ljubljano.

Med 69 udeleženci tokratnega srečanja v Kamniku, ki so se v kategorijah deklic, dečkov, žensk, moških, lovcev in gozdarjev, spustili po novozapadlem snegu na Veliki planini, sta bila tudi zakonca Tilka in Joško Meglič iz Bistrice pri Tržiču. Njune smuči so stare že blizu osemdeset let, v Kamnik pa sta prišla oblečena v oblačila, kakršna so v tem obdobju nosili lovci in kovačice. »Z oblačili je kar težava, saj je težko najti šiviljo, ki še zna sešiti take kroje, prav tako je težava z materiali,« pravita in dodata, da imata sama doma zbirko kakih tridesetih parov starih smuči in številnih kosov oblačil in drugih dodatkov, ki so jih nosili smučarji pred več desetletji. Prav dodatki so poleg lesenih smuči in vezi iz usnjenih trakov na takšnih tekmovanjih zelo pomembni. Sodniki so bili namreč pozorni tudi na kroje in materiale hlač, nogavic, srajc, pokrival in nogavic, na krplje, nahrbtnike, čutare, ženske modne dodatke in druge malenkosti.

Na velikonočni ponedeljek se bodo ljubitelji smučanja po starem srečali še na Kaninu, potem pa bodo svoje smuči za leto dni spet postavili v kot, kjer bodo čakale na nova srečanja prihodnjo zimsko sezono.