Olikani Slovenec tudi za današnji čas

Besedilo: Jasna Paladin
sreda, 12. marec 2008 / 06:00

V gradu Khislstein so predstavili faksimile prvega slovenskega bontona s pomenljivim naslovom Olikani Slovenec, ki ga je izdal Muzej Mengeš. Posebno razpravo s slovarjem je h knjigi napisala Marija Cvetek.

Slovenci smo svoj prvi bonton po zaslugi v Mengšu rojenega duhovnika Ivana Vesela Vesnina dobili že leta 1868. Izdala ga je Matica Slovenska v Ljubljani, ob koncu leta 2005 pa je ta prva izdaja pravil lepega vedenja znova zagledala luč sveta – tokrat kot faksimile. V Muzeju Mengeš so se z 999 oštevilčenimi izvodi na tak način poklonili svojemu rojaku, ki je bil sicer poznan predvsem kot velik rodoljub, pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec ruske antologije in Biblije. Literarni zgodovinarji so ga žal prevečkrat spregledali, njegov bonton je bil dolgo pozabljen tudi pri etnologih, je pa zato v njem veliko veselja in motivov za strokovno raziskavo našla Marija Cvetek, Bohinjka in Mengšanka, kakor pravi sama o sebi, sicer pa profesorica slovenskega jezika in primerjalne književnosti ter etnologinja, na Gorenjskem že precej znana predvsem po zbiranju in objavljanju ljudskega slovstva.

»Ivan Vesel me je začel zanimati že pred mnogimi leti, ko sem kot učiteljica prišla učit v mengeško osnovno šolo. Izredno mi je bil všeč, ker je bil velik narodnjak, ne le na duhovniškem področju, predvsem na področju slovenske kulture,« pravi Cvetkova, pobudnica ponatisa Olikanega Slovenca, ki pravi, da je bil bonton dolga leta povsem prezrt in ga je bilo zelo težko dobiti po slovenskih knjižnicah, zato mnogi, tudi strokovnjaki za to delo dolgo sploh niso vedeli.

Prvi slovenski bonton, ki se mu je Marija Cvetek s posebnim dodatkom Veselov Olikani Slovenec posvetila tako z jezikoslovnega kot z etnološkega stališča, je nastal po dveh nemških predlogah, a je bil prirejen za slovenske razmere. »Veselova vzornika sta bila nemški pisatelj von Knigge in na Češkem rojeni profesor filozofije Wenzel, ki sta ob koncu 18. stoletja izdala priročnika, ki sta bila ključnega pomena za rojstvo prvega slovenskega bontona. Zgledoval se je tudi po slovenskih piscih, predvsem Antonu Martinu Slomšku in porabskemu duhovniku Jožefu Kosiču,« pravi Cvetkova, ki z navdušenjem vedno znova prebira nasvete za lepo vedenje, ki so v marsičem še vedno aktualni, z današnjega stališča kdaj tudi smešni, vsekakor pa zelo zanimivi, saj odsevajo način življenja naših prednikov pred približno sto petdesetimi leti.

Vesel je svoj priročnik – napisal ga je pri rosnih 28 letih, ob izdaji pa je naletel na zelo dober odziv, razdelil na štiri poglavja in več razdelkov – kako se vedemo do Boga, do samega sebe, do drugih ljudi in do »neumne« živali. Marija Cvetek pove, da je imel Vesel, ki se je prvi pri nas lotil tovrstnega pisanja, kar nekaj težav z izrazoslovjem, zato je veliko besed prevedel neposredno iz nemščine. »Primanjkljaj strokovnega izrazja je dopolnil opisno ali s prevodom nemških besed, najbrž pa je nekaj izrazov skoval tudi sam. Glede na odmaknjenost jezika je za določanje pomenov posameznih besed pomembno, da poleg glasoslovnih zakonov poznamo tudi materialno kulturo tistega časa,« je pomen povezave jezikoslovja in etnologije izpostavila avtorica slovarja, v katerem najdemo besede, kot so: bogatec (bogataš), človeki (ljudje), gostilnik (gostitelj) in mnoge druge.

»Varujmo se pljuvanja, zlasti v sobah, kjer so tla opažena ali pregrnjena s preprogami. Sploh pa naj bi se ne pljuvalo v druščinah, in tega se lahko odvadimo, ker tudi zdravju ni koristno, da se izpljuvajo same sline. Če nam je pa to potrebno, naj se zgodi ne preglasno in kar mogoče naglo v robec, ali se pa vže prej bližamo pljevalniku in opravimo, da drugi ne pazijo na to.« To je le eden od nasvetov, ki jih Vesel ponudi na več kot 130 straneh zanimivega branja.

»Jezik je nekoliko starinski in mnogi nasveti se nam glede na današnji način življenja zdijo smešni, a tudi Vesel sam je poudarjal, da je vse to le zunanja lupina in da vse izhaja iz poštene in dobre notranjosti vsakega posameznika – tega pa ne more povoziti noben čas,« zaključi Marija Cvetek, ki bi skupaj z mengeškim muzejem Veselov bonton rada predstavila povsod, kjer je Ivan Vesel deloval, med drugim tudi v Poljanah nad Škofjo Loko.