Iz starih časov: Slovenski etnološki leksikon

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. marec 2008 / 06:00

Poglejmo še v tretji vir, iz katerega smo zajemali pri pisanju tega podlistka. To je Slovenski etnološki leksikon.

Izdala ga je Mladinska knjiga leta 2004, uredil Angelos Baš s sodelovanjem uredniških odborov. To je res celovit, dragocen in priročen popis vse slovenske narodopisne dediščine od davnih do današnjih dni, obravnavane leksikografsko, v množici gesel. V njem je med drugim tudi geslo Gorenjci. To so »prebivalci 'gornjega' dela Kranjskega, od 1918 tega dela Slovenije. Med njimi je precej stalna zavest o krajevni pripadnosti; med plemstvom in meščanstvom v poznem srednjem veku, med kmečkim prebivalstvom v novem veku se je prekrivala s kranjsko deželno zavestjo. Ime Gorenjci za regionalno pripadnost se je pojavilo v 18. stol. Ker so se priimki ustalili do 17. stol. in postali obvezni ob koncu 18. stol., velika razširjenost priimkov, izvedenih iz imena Gorenjci, priča, da so sosedje pred tem prepoznavali Gorenjce kot pokrajinske prebivalce, ob vrsti drugačnih, utemeljenih razlag za izvedenost tega priimka iz splošnih imen za gornje kraje. Zaradi sorazmerno hitrih nasledkov agrarnotehnične revolucije, razmeroma ugodnega splošnega gospodarskega in prometnega razvoja na Gorenjskem so se vrednote nastajajoče industrijske družbe v 2. polovici 19. stol. med Gorenjci širile hitreje kakor med nekaterimi sosedi; med slednjimi je nastal stereotip o Gorenjcih kot skopih, koristoljubnih, svojeglavih in delovnih ljudeh, vsaj deloma je še ohranjen.« (Avtor gesla: dr. Gorazd Makarovič)

Leksikografska besedila so zaradi racionalne rabe knjižnega prostora zelo strnjena in pomenljiva. Pa si preberimo še geslo Gregorjevo (to bo prihodnji teden); povzema običaje, ki so bili še posebej izraziti na Gorenjskem. Gregorjevo je »god sv. Gregorja (12. 3.). Do uvedbe gregorijanskega koledarja 1582 je veljalo gregorjevo za začetek pomladi, ko obrtniki lahko že dlje delajo pri dnevni svetlobi, saj velja, da sv. Gregor 'luč v vodo vrže'. V nekaterih delavskih in obrtniških krajih (Kropa, Kamna Gorica, Železniki, Tržič) so do 2. sv. vojne na predvečer gregorjevega v kovaške rake, manjše reke in potoke vrgli kos lesa z gorečim, v smolo namočenim oblanjem ali s svečo. Po 2. sv. vojni so šego oživili; mladina izdeluje in po vodi spušča poleg ladjic znotraj osvetljene hišice in cerkvice, imenovane barčice sv. Gregorja ali gregorčki. Simbolično spuščanje luči po vodi so poznali tudi drugod po Gorenjskem (Cerklje, Šentvid, Domžale, Tacen, Voklo, Sp. Brnik), ponekod je pomenilo konec zimske preje. Zadnje desetletje kulturni animatorji prenašajo šego v mestna in primestna okolja (Ljubljana, Mengeš), s tem dobiva pomen zgolj pomladanske šege …« In seveda še tisto o ptičkih in njihovi svatbi: »Po izročilu se na gregorjevo ptički ženijo (ptičja svatba), kar so do 2. sv. vojne, preoblečeni v ženina, nevesto in svate, z obhodom po hišah in pobiranjem darov simbolično predstavljali belokranjski šolarji (Predgrad).« (Avtorica: mag. Helena Ložar Podlogar)