Skromen, dosleden in pošten Jeseničan

Tomažu Ertlu bo ob občinskem prazniku 20. marca župan podelil naziv častni občan občine Jesenice.

»Kjerkoli je Tomaž Ertl deloval, je vnesel veliko mero samoiniciativnosti in kreativnosti, predvsem pa razumevanja za človekovo ustvarjalnost in solidarnost, zaradi česar je bil in ostal velik človek … Tomaž Ertl je skromen, pošten, dosleden Jeseničan, ponosen na svoj kraj in občino …« (Iz obrazložitve podelitve naziva častni občan)

Gospod Ertl, svojo poklicno pot ste začeli v Železarni Jesenice kot ključavničar, zaključili pa ste jo kot republiški sekretar za notranje zadeve. Kako se spominjate vseh postaj na svoji delovni poti?

»Svojo poklicno kariero sem pravzaprav začel v Verigi, po služenju vojaščine pa sem se zaposlil v železarni kot ključavničar. Nato sem dokončal srednjo tehniško šolo, s priprave dela šel na sindikat, potem na občinski komite, nato pa na višjo politično šolo v Ljubljano. Od tam sem se vrnil v železarno in nekaj časa delal na oddelku za organizacijo dela, od tam pa sem bil povabljen na mesto direktorja kadrovskega sektorja. V železarni sem bil vsega skupaj kar dvajset let.«

Potem pa ste odšli v Ljubljano …

»Prvotno je bilo rečeno, da grem za dve leti, kar pa se je na koncu raztegnilo na petnajst let. Delal sem na sekretariatu za notranje zadeve, po Zemljaričevem odhodu pa so mi naložili funkcijo republiškega sekretarja za notranje zadeve, ki sem jo opravljal do leta 1990.«

Kakšni so spomini na tista leta?

»Moja dolžnost je bila, da skrbim za varnost ljudi. Kar se je dogajalo v tistem času – razni mitingi in podobno – pa je resno ogrožalo mirno življenje ljudi v Sloveniji. Zato smo bili trdno odločeni, da tega ne bomo dovolili. Prav tako nismo hoteli dovoliti centralizacije države, ki bi Slovenijo pahnila nazaj, v odvisnost od stopnje razvoja drugih republik. Prepričan sem bil tudi, da v Sloveniji nihče – razen Slovencev - nima pravice gospodariti. Zlasti zadnji dve leti pred osamosvojitvijo so bile razmere zelo napete, treba je bilo skrbeti, da ne bi prišlo do destabilizacije Slovenije, kar je bil namen mitingarjev. Stvari so se zaostrovale in nikoli nisi vedel, kdaj boš odšel iz Beograda … Zame osebno so bila to zelo stresna leta, moj glavni cilj pa preprečiti smrtne žrtve, bodisi med Slovenci ali Neslovenci.«

Ko je bilo najhujšega konec in se je Slovenija osamosvojila, ste se tudi vi upokojili, menda dobesedno čez noč, in se povsem umaknili iz javnega življenja.

»Šel sem v pokoj in sklenil, da se nima nobenega smisla več vtikati v stvari. Nekaj let sta zame obstajala samo hiša in vrt okrog hiše. Nikamor drugam se nisem vključeval. Šele kasneje sem se začel vključevati v društva, k upokojencem, lovcem, upokojenim policistom, diabetikom, ker je vendarle prijeten občutek, da lahko še kaj narediš … A mislim, da hudo koristen član teh društev vendarle nisem …«

Kako pa gledate na sedanji razvoj Slovenije?

»Ne bi mogli reči, da Slovenija ni uspešna. Se pa bojim, da smer razvoja v Sloveniji ni najboljša. Demokracija se koncentrira v gospodarskih in političnih elitah, ljudje pa nimajo možnosti, da kaj rečejo in kaj spremenijo. Mnogo je bilo storjenega v Sloveniji v zadnjih letih, krizo po osamosvojitvi smo uspešno prebrodili, kljub temu pa se mi postavlja vprašanje, ali naši gospodarstveniki res menijo, da je gospodarstvo lahko uspešno le z revnimi ljudmi. Če niso sposobni ustvariti gospodarstva, ki bi ljudem zagotavljalo preživetje, bo očitno potrebna še ena tranzicija … Nikoli nisem bil privrženec kapitalizma, če pa ga že imamo, mora država poskrbeti, da s socialno politiko uravnoteži dobičkaželjnost in socialne potrebe ljudi. Kam nas bo pripeljalo, če bo ob uspešnem gospodarstvu ljudstvo lačno?!«

Kako pa spremljate razvoj jeseniške občine?

»Rojen sem bil na Koroški Beli, od leta 1939 živim na Kočni, zadnjih 35 let v tejle hiši. In vsa ta leta, tudi ko sem bil v Ljubljani, se nikoli nisem odjavil kot stalni prebivalec Jesenic! Moram reči, da so Jesenice krizo uspešno prebrodile in da so danes povsem drugačno mesto, z novo gospodarsko strukturo, ki ni več odvisna le od enega podjetja. Mislim, da so ljudje, ki so doslej vodili občino, imeli sposobnosti, da so to uresničili. Zato lahko samo želimo, da se bo občina tudi v prihodnje razvijala tako kot doslej.«

In s kakšnimi občutki sprejemate najvišje občinsko priznanje – naziv častni občan?

»Pri mojih letih človek že dela obračun življenja. In če ves čas poslušaš, kako je tvoja generacija delala samo škodo, so občutki ob prejemu takšnega priznanja zagotovo lepi.«