Jesen življenja v dvoje

Jesen življenja je lahko izjemno lepo življenjsko obdobje, še zlasti, če ti jo je dano preživljati v dvoje.

Medtem ko je starost pri marsikom povezana s številnimi tegobami, pa je na drugi strani za nekatere lahko zelo lepo življenjsko obdobje, še zlasti, če je prepletena z ljubeznijo in srečo. Angela in Anton Teropšič ter Silva in Ivan Žmavc, ki bivajo v Domu Petra Uzarja v Tržiču, si jeseni življenja ne predstavljajo brez ljubljenih oseb, ki jih tako rekoč spremljajo vse življenje.

Ivan: »Jokal sem kot dež.«

Zakonca Žmavc sta poročena že 47 let, a kot zatrjujeta, ljubezen med njima v vsem tem času ni ugasnila. »Brez velike ljubezni verjetno ne bi dočakala današnjega dne. Ljubezen te gor drži,« meni Silva, ki bo letos dopolnila 80 let. Njen 81-letni mož Ivan se še dobro spominja, kako osamljena sta bila, ko ju je za nekaj časa ločil ženin odhod v dom: »Ne predstavljam si, kaj bi brez nje. Ko je Silva dva meseca pred menoj odšla v dom, da sem jaz prodal stanovanje in uredil ostalo, sem imel tako krizo, da sem jokal kot dež. Takoj so me morali sprejeti v dom, potem je bilo pa v redu. Tu se imava super.« Na drugi strani se tudi Silva boji osamljenosti. Pove, da je bil mož šofer in ga tako včasih po več dni ni videla, zato se je vsakič zelo razveselila njegovega povratka domov. Dejstvo, da nista mogla imeti otrok, ju je še bolj zbližalo.

Zakonca Žmavc imata pred domom parkiranega modrega clia, s katerim se večkrat popeljeta na izlet, denimo na kremne rezine na Bled, na trgatev ali pa k Ivanovim sorodnikom v Brežice. Nazadnje sta živela v bližnjem bloku v Bistrici, za odhod v dom pa sta se odločila, ker je bilo zaradi problemov z nogami vse težje premagovati stopnice do tretjega nadstropja, še posebej, če je bilo treba v stanovanje nesti kaj težjega.

Silva meni, da je za dober zakon zelo pomembno razumevanje in da imaš partnerja iskreno rad: »Poleg tega je pomembno, da če že greš v zakon, greš za celo življenje, ne pa za nekaj mesecev, kot se danes pogosto dogaja pri mladih parih.« Zavedati se je treba zaobljube, ki jo izrečeš na poročni dan, sta poudarila. »Za dober zakon se je treba truditi. Zadala sva si, da bova celo življenje skupaj in tega se drživa,« je odločen Ivan.

Angela: »Večjih nebes ne pričakujem.«

»Če sta zakonca dobra drug do drugega, ljubezen ne more ugasniti,« sta prepričana tudi 85-letna Angela Teropšič in njen pet let mlajši mož Anton. »Če bi bili vsi taki kot midva, bi bilo marsikaj na svetu drugače. Mnogi mladi se le eno ali dve leti po poroki ločijo. To ni prav,« je opozoril Anton. Tudi njegova žena ne more razumeti, zakaj se mladi pari tako pogosto ločujejo, čeprav si sami izberejo partnerja. Anton je sicer njen drugi mož; pred tem je bila namreč nesrečna v prvem zakonu. »Ko sem bila mlada, so bili drugi časi. Mene je poročil oče, prvega moža prej sploh nisem poznala. Starši so se prej trikrat dobili, da so se vse zmenili,« pripoveduje Angela, ki so jo zaradi ločitve od prvega moža v tistem času mnogi obsojali.

Danes je že dobrih 50 let srečno poročena z Antonom. »Marsikaj sem mogla potrpeti z njim, pa tudi on z menoj, da sva še danes skupaj in upam, da bova do zadnjega. Sicer pa ni težko potrpeti z nekom, če ga ljubiš. Zdaj imava vsak svoje zdravstvene težave, a ob oskrbi v domu še kar gre. Najpomembneje je, da imava drug drugega in da se razumeva. Nimaš lepšega. Jaz večjih nebes ne pričakujem. Ne morem opisati, kako dolgčas bi mi bilo brez moža,« pripoveduje Angela.

Po treh letih bivanja v domu sta izjemno zadovoljna. Nikakor ne moreta prehvaliti prijaznega osebja in direktorice, ki po njunih besedah nenehno kaže veliko usmiljenje do starega in bolnega človeka. Z zgodbami iz mladosti večkrat zabavata tako stanovalce kot osebje doma. Še zlasti se nasmejijo zgodbi, kako je Angela moža prvič zvabila v kamrico. Ko je na veselici prodajala vstopnice, jo je bilo strah samo hoditi z denarjem, zato je Antona prosila, da jo pospremi do doma. Ker se je po poti utrudil, jo je prosil za vodo, Angela pa ga je hitro zvabila v svojo kamrico. In tako se je začela ljubezen, ki traja še danes …