Zakaj moram pospraviti sobo?

Možni odgovori:

a) Oh, ljubi moj sine, zato, da mi bo nekega dne tvoja žena hvaležna, ker sem te tega naučila.

b) Zato, ker sem si včeraj zlomila nogo, ko sem stopila čez tvoje igrače.

c) Ne ljubi se mi več pospravljati za tabo.

d) Ker je dobro zate, da znaš skrbeti za svoje stvari.

e) Zato, ker pride teta na obisk …

f) Zato, ker sem videla ščurka pod tvojo posteljo …

g) Zato, ker sem jaz tako rekla …

Pospravljanje otroških sob je večni problem v mnogih družinah. Ponekod traja vse do takrat, ko se otroci odselijo v svoja gnezda. Mnoge mame obupajo in same pospravljajo, druge bijejo vsakodnevne bitke in včasih celo zmagajo. Mogoče so kje na svetu tudi takšni otroci, ki uživajo v pospravljanju sobe in zraven pojejo vesele pesmi. Še več pa je najbrž takšnih, ki stokajo vselej, kadar morajo poskrbeti za red v svojo sobi.

Pa si poglejmo nekaj dejstev:

Otroci se ne rodijo s programom za pospravljanje.

Otroci se naučijo reda in čistoče od staršev.

Otroci nimajo vedno istih meril za urejenost, kot jih imamo odrasli.

Otrokom ne pomeni veliko, če zavese dišijo po vijolicah in so okna pomita.

Otroci potrebujejo veliko vsakodnevnega ponavljanja, da jim pride pospravljanje v navado.

Otroci le redko pospravljajo sami od sebe, ker se jim bolj splača počakati, da bo to naredil nekdo drug. Kar se običajno tudi zgodi …  Naštete stvari naj nam bodo v razmislek, kako je pri nas doma.

Nekaj praktičnih nasvetov

Sobo pospravljajmo vedno skupaj z otrokom, (ko je še mlajši). Ne pospravljajmo sobe takrat, ko malčka ni doma samo zato, da bomo hitro sami vse postorili. Otrok mora videti oz. biti aktivno vključen v delo čim večkrat. Naj mu bo pospravljanje všeč. Mlajši kot je otrok, več potrebuje naše pomoči. Naj dobi kratke naloge: zmeči kocke v škatlo, daj knjige na polico, pulover zloži v omaro. Pohvalimo otroka za opravljeno delo.

Otrok naj pospravi igrače, ko se neha igrati. Če bomo otroka naučili, da igrače pospravlja sproti, bo potreboval manj časa in energije kot sicer. Najboljše je, če mu dovolimo drugo igračo vzeti šele, ko je prva pospravljena na svojem mestu. Tako se bo počasi navadil, da skrbi za svoje stvari.

Dajmo jasna navodila, namesto »pospravi sobo«. Kajti »pospravi sobo« je za mnoge otroke stavek, v katerem si predstavljajo dolgotrajno čiščenje. Otrokom recimo: Smeti sodijo v koš. Oblačila naj bodo v omari. Hrana ne sodi zraven zvezkov. To so informacije, ki otroka usmerjajo. Raje uporabljajmo takšne stavke, kot pa ukaze in grožnje. Osredotočimo se na tri navodila (oblačila, smeti, stvari) in tako bo otrok za pospravljanje potreboval le deset, petnajst minut. Otrok si jih lahko tudi napiše na list in si označi, ali je svoje naloge opravil ali ne. Večja čiščenja pa prihranimo za določen dan v mesecu in ga tudi vnaprej napovejmo. Npr. prihodnjo soboto bo vsak temeljito pospravil svojo sobo. K temu spada: pospravljeni predali, pobrisan prah, ipd. …

Naučimo otroka, da sproti pospravlja in odstranjuje vse, česar ne potrebuje. Največ dela pri pospravljanju imajo otroci – »hrčki«, ki zbirajo in shranjujejo vse, kar jim veliko pomeni. To pa je tako ali tako vse! Zanje priskrbimo veliko škatel in zabojev, polic in lončkov in vztrajajmo, da sproti pospravljajo za seboj. Naučimo jih organiziranja. Vsaka otroška soba naj ima koš za smeti.

Vztrajajmo pri svojih zahtevah in ne delajmo namesto otroka. To je najtežje, ampak daje najboljše rezultate. Le tako bomo vzgojili samostojnega in odgovornega otroka, ki zna skrbeti zase in za svoje stvari.