Hlaček Pacek in Umita Mica

Čudežna bilka

Bilo je poletje, ko sta bila Hlaček Pacek in Umita Mica na zasluženih počitnicah pri njeni babici Lepi Greti, ki jo zaradi njene dobrote cenijo vsi v vasi. Vedno prijazna in polna zgodb je kot nekakšen vseved, učbenik, bi rekel človek. Kajpada je tudi - kot se za takšno gospo spodobi - dobra kuharica in skrbna gospodinja, ki ima vedno vse urejeno. Ko sta nekega dne Hlaček Pacek in Umita Mica sedela na stopnicah pred hišo in se dolgočasila kot že dolgo ne, jima je Lepa Greta, ki je bila vedno polna dobrih idej, predlagala: »Zakaj ne pojdeta do vajinega močvirja? Bojda je letos toliko zelenja in rož, da ga je veselje videti. Menda je močvirje čudežno. Nič koliko ljudem je v preteklosti že pomagalo.« Otroka sta se seveda takoj strinjala s predlogom Lepe Grete in odhitela dogodivščinam naproti ker sta se nasploh rada potikala tam okoli.

Ko sta prispela do močvirja, kjer je kar mrgolelo kačjih pastirjev, malih zelenih regic in močvirskih drsalcev, ki so se panično ogibali ribicam, ki so se poganjale iz vode za hrano, je Hlaček Pacek, kot vedno prej, ves umazan obstal ter se zazrl vanj. Umita Mica pa je nežno gledala Hlačka Packa. Nepremično je zrla vanj, kajti fant ji je bil všeč. Medtem ko ga je gledala, je opazila, kako iz njegovih umazanih, kot sračje gnezdo skuštranih las, visi travna bilka. In ta travna bilka je bila nekaj posebnega, saj je bila na glavi Hlačka Packa. Ni pa vedela, da ji bo ta travna bilka tako ljuba. Kajti, ko jo je stisnila k srcu, je občutila srečo in bila je tako vesela, da je lahko ob svojem prijatelju! Hlaček Pacek je predlagal: »Kaj če bi bila to najina čudežna bilka? Lahko bi si jo delila.« Umita Mica bi jo rada imela samo zase. Venomer bi jo nosila s seboj in pazila bi nanjo. A vendar jo je bila pripravljena deliti tudi s Hlačkom Packom, saj je njen prijatelj. Rada ga ima, pravzaprav ga kar malo občuduje. On tako hitro teče, pleza po drevesih in kako dobro se skriva, tudi v najnižji travi! Nato je Hlaček Pacek rekel: »Če je bilka res čudežna, bi nama lahko izpolnila kakšno željo. Toda kaj bi si zaželela?« Umita Mica je takoj rekla, da si želi novo punčko. Hlaček Pacek pa seveda fračo. A Umita Mica ga je podučila, da frača ni igrača in da se je nič koliko fantov že poškodovalo z njo. Hlaček Pacek je malo pomislil: »Prav imaš, nočem frače. Kuža si želim. Zdresiral bi ga v dobrega čuvaja.« Umita Mica se je zasmejala: »Hlaček Pacek, pa misliš da bi lahko skrbel zanj? Kot sem slišala, to ni kar tako.”

Nato je Hlaček Pacek, ker je imel rad svojo prijateljico Umito Mico, dejal: »Želja naj bo tvoja, ti jo povej.« In tako si je Umita Mica zaželela, da bi bila s Hlačkom Packom vedno prijatelja. Ko sta zrla v to travno bilko, je Umiti Mici nekaj padlo na pamet: »Kaj če bi naredila herbarij! Samo listje in rože morava nabrati ter jih vstaviti v večjo knjigo, da se osušijo.« Hlaček Pacek se je s tem predlogom strinjal in dejal: »Kako bova pa prepoznala liste, ko pa vsega drevja še ne poznava?« »Kaj ko nama bi pomagal stari drvar Namrščeni Peter,« se je spomnila Umita Mica, »on je vedno pripravljen pomagati.« Ne vem, zakaj ga kličejo tako. Res da je namrščen, a vendar je dobrega srca. Dolgo tega je bilo, ko se je ribiču Francu, ki je bil vitek, droben kot mušica, potopil čoln, ki mu je bil zelo drag. In takrat mu je Namrščeni Peter takoj priskočil na pomoč. Posekal je najboljše drevo, kajti poznal je gozd, in naredil Ribjemu Francu nov čoln. Franc je bil seveda vesel, kajti ribolovu je posvečal precejšen del svojega življenja. Da, tako rad je lovil. Strinjala sta se, da jima bo Namrščeni Peter pomagal in se odpravila proti njegovemu domu. (Se nadaljuje)